Kraljevska etapa PP okoli Luknje peči (PP8)

Veliko hitreje, kot sem si še lani predstavljal, je napočil čas za še zadnjo, po Miheliču kraljevsko etapo PP. Še v temi sem krenil s Kota, kar zagotovo ni moja praksa, a za takšno priložnost je vredno vstati tudi kakšno urico prej. 🙂 Nagrajen pa sem bil s svežimi jutranjimi temperaturami, ki sem jih tekom letošnjega poletja že močno pogrešal.

Kot se prebuja

Skok po odcepu z markacij je kar pravšen za aklimatizacijo na nadaljno pot. Gre za tehnično najtežje mesto na turi, kjer je treba splezati konkretno II, klini pa nam praktično niso prav nič v pomoč, saj manjkajo ravno tisti, ki bi nam najbolj prav prišli. Morda celo namenoma, ali pa so bili v preteklosti pač najbolj obremenjeni in so prvi podlegli zobu časa. Na grušču nad skokom mi je pogled ušel na markirano pot, kjer so se za mano valile procesije proti Triglavu. Ker mi je tu pa tam izpod nog ušel kak kamenček, so me opazili in ja, priznam, v tistih trenutkih sem se počutil izbranca…

Nad skokom

Polica pod Luknjo Pečjo me je kakopak navdušila. Komaj sem verjel, kakšen lagoden sprehod je možen v takšni steni. V lopi nad klini sem odkril vpisno knjigo, za katero niti vedel nisem pred turo in v njej prijazno sporočilce, ki je bilo namenjeno meni. Pred to lopo je tudi edini potreben obvoz celotne police. Še boljše volje sem nadaljeval čez podor, ki se je tu zgodil pred nekaj leti in me je pred turo malce skrbel, a se je izkazal za prehodnega brez posebnosti. Za robom je sledil še vzpon po rampi in kmalu za tem sem se znašel v znamenitem oknu.

Polica preči Luknjo peč pod lepo vidnim odlomom

Na južni strani dejanko stopimo v povsem drug svet, na pogled prijaznejši, za hojo (in orientacijo) pa precej napornejši. Po travah sem se spustil na višino vznožja žlebu, ki sem ga določil, da je tisti, ki ga omenja Mihelič, do njega prečil še sitno grapo, se po njem vzpel do prvega roba in lagodno po travah še do slemena, južno v vpadnici pod vrhom Luknje peči. Odločitev o vrhu sem pred turo pustil odprto, na kraju pa se mu na koncu seveda nisem mogel upreti. Za sam vzpon bi sicer težko dejal, da me je ravno navdušil, tehnično nezahteven, a vseskozi krušljiv in zagruščen teren. Sama gora pa je vsekakor vredna obiska, bolj odmaknjen vrh bi pri nas res težko našel. Očitno se nanj večina povzpne s Krme, saj me je v nadaljevanju, preko Luknje in Temena, pa do razbitin ameriškega bombnika na Pungartu spremljal bataljon možicev. Da se je za Luknjo in pred Temenom potrebno povzpeti, sem vedel, sicer pa orientacija ne predstavlja zagat.

Lep pogled z 1. vpisne knjige na sestop po PP z Mlinaric v Kot

Stik z markacijami, kjer sem zaključil moje triletno (predvsem pa letošnje) vandranje po PP, je neopazno spolzel mimo. Na Dovških vratcih sem spil še zadnjo polovico požirka, ki mi je ostala v nahrbtniku, se spustil do markacij, kjer sem, kar malce ironično, na paši zmotil prikupno gamsjo družinico, v kateri so najmlajši člani letos ugledali luč sveta.

Steza na Macesnovec, pod katero me je čakal Studenec, se mi je zdela obupno globoko v dolini. Pot pa so mi krajšali spomini. Po tej poti je potekal moj prvi vzpon na Triglav. Star sem bil 6 let, starši imajo to turo v spominu predvsem po tem, da je bila za mene zelo naporna in prezgodnja, jaz pa se spomnim, kako sem se razveselil prvih klinov v gozdu nad Kotom in da sem bil v skupini (izlet so organizirale Slovenske železarne, ki so me spremljale na mojih prvih korakih po “zaresnih” hribih) “največji frajer”. Od takrat dalje sem bil dolga leta ljubitelj vseh, z železjem opremljenih poti in pri nas sem prehodil malo da ne vse, v zadnjih letih pa je ta “ljubezen” povsem izvenela, takšne poti me niti malo ne zanimajo več, pač pa se še najraje podam v kako samotno brezpotje, ali “šodrovsko klasiko”, kot jaz temu rečem… 🙂

Med sestopom sem tako razmišljal v glavnem le o vodi na Studencu, zavedanje, da sem prehodil celotno PP, torej od Planice do Pokljuke (po markacijah od Pungarta do Pokljuke sem seveda tudi že hodil, tokrat pa se mi je zdelo povsem nesmiselno komplicirati z logistiko zgolj zaradi načela, saj se PP dejansko zaključi na Pungartu, kar povesta tudi avtorja), pa je prišlo sčasoma šele kasneje, tam nekje ob pivu pri “firerju”. 🙂

PP8

Dober je občutek, ko veš, da si nekaj zaključil, pa čeprav je bila to le “hoja” po “kozji stezi”. Bilo je to predvsem izredno zanimivo pohajkovanje, na katerem sem v določenih segmentih odkrival nove dimenzije naših hribov, spoznaval nove prehode in užival v nekoliko drugačnih razgledih na naše vršake, kot sem jih bil doslej vajen. Negativnih izkušenj pri tem praktično ni bilo. Enkrat sem doživel tisto pravo “zavrnitev”, ko sem predolgo motovilil pri iskanju pravega prehoda in mi je potem zmanjkalo časa, da bi etapo zaključil, a to nisem vzel kot nekaj negativnega, temveč le kot močno dodatno motivacijo. Na etape sem se pred turami različno temeljito pripravljal, na nekatere skorajda nič, na druge spet zelo temeljito, povsem po občutku, uvedel pa sem tudi precedens za mene in sicer da se nisem želel seznaniti prav z vsemi podrobnimi informacijami, ki bi mi bile sicer na voljo, da ne bi potem tura izgubila preveč sijaja. Na vseh turah sem na brezpotnih predelih PP srečal le 2 človeka, sicer pa sem oz. sva z Jušom uživala v samoti. Ko prehodiš PP, si zagotovo bogatejši za različna doživetja ali kot je dejal “capo” tistih dveh, ki sem jih srečal – PP ti da več, kot od nje pričakuješ. Sesanje stanovanja po vsaki vrnitvi s ture je bilo obvezno, koleteralna žrtev sta bili tudi 2 majici, 1 hlače in nekaj parov nogavic. 😉 Niti za eno etapo sedaj ne morem reči, da nekaj časa ne želim slišati zanjo, na vse se imam namen še kdaj vrniti, na vseh je namreč ostal še kak detaljček, ki bi ga želel bolj podrobno raziskati… Nekatere etape ali dele le teh sem prehodil že večkrat in ko greš prvič, ti je cilj, da prideš čez, v nadaljnih obiskih pa potem še malo raziskuješ… Če kje, potem tukaj dejansko pride do izraza legendarni Nejcov izrek: “Cilj je pot.” In na to pot se bom vsaj še enkrat podal tudi sistematično, od Planice do Pokljuke, v eni, neprekinjeni turi….

Po PP iz Vrat v Kot (PP7)

Tokratna etapa se je pričela s sploh prvim (in tudi edinim) srečanjem na PP, če odmislimo markirane poti. Najprej mi je dalo malo misliti, kdo bi lahko ob 7. uri zjutraj sestopal izpod Cmira v Vrata, nato pa sem prepoznal znanca iz gorniških forumov, s katerim sva že marsikatero “rekla”, a se v živo še nisva srečala. Res prijetno presenečenje, sploh po tem, ko sem izvedel, da s hčerko delata PP v enem zamahu in sta bila ravno na poti iz spalnice v kopalnico… 🙂

Komu je tega to treba?

Sama etapa mi je bila sicer že precej dobro poznana. Za Cmirom sem že večkrat hodil, prav tako mi je bil dobro poznan spust v Kot. Neznanka mi je ostal le vzpon iz zatrepa pod Požgano Mlinarico, kjer pa sem naletel na pravo izsekano avtocesto, s počivališči vred… V slabo voljo pa so me spravile rdeče packe, s katerimi je na gosto pomalan gozd ob poti in katere naj bi verjetno predstavljale piko PP. Dilemam okoli bolj ali manj divjega markiranja PP sem se v dosedanjih objavah namenoma ognil, tukaj pa vse skupaj dejansko izpade tako neestetsko in nepotrebno, da je težko ostati tiho. Samooklicani “markacisti” bi se lahko malce zamislili nad tem, ali so res ravno oni tisti, ki lahko brez širše sprejetega konsenza malajo po PP, kakor je (le) njim volja in kakor se jim v danem trenutku zazdi…

Polička, ki nas popelje iz grape v Gube

Sestop s Požgane Mlinarice v Gube je verjetno eden zahtevnejših, a tudi eden izmed najatraktivnejših delov PP. Izpostavljenega skoka v grapi sem se lotil tako, kot sem se ga doslej dvakrat navzgor – točno čez mravljišče. Najtežje pa je zagotovo nekomu, ki zadeve ne pozna, vdeti pravo, spodnjo sestopno poličko z vpisno knjigo. Večina namreč pristane na zelo podobni sosedi, ki poteka morda le 10m nad pravo, na kateri se menda najde tudi kak možic in s katere je malo pred vpisno knjigo možen dokaj lagoden sestop na pravo nit. Za načelne pa morda le namig, da se je izpod stene potrebno spustiti točno pod markantnim, pokončnim, posušenim osamelcem ter vztrajati v spustu vse do prepada, ki zazija pod nami in šele tam, po izpostavljenih, a lahkih travah prečiti proti ruševju, v katerem nas pričaka omenjena stečina.

PP7

Za konec morda še beseda o t.i. levi varianti, ki naj bi obkrožila vrh Požgane Mlinarice in katero omenjata avtorja poti v svojem vodničku. Danes vsi, ki nas zanima PP, vemo, da ta varianta obstaja oz. naj bi obstajala, a nihče ne pozna nikogar, ki bi jo že prehodil. Avtorja v svojem vodničku omenjata Srednjo goro, a danes nihče, s katerim sem se pogovarjal, ne ve, kateri vrh imata s tem v mislih. Da bi sam in brez opreme poskušal dokazat njen obstoj, mi ni padlo niti na pamet, sem si pa pozorno ogledoval teren iz sestopne grape v levo, kjer naj bi leva varianta prišla v stik z desno in tisto je že do prvega roba izgledalo resnično divje. Mislim, da ni nobenega dvoma o tem, da tam že dolga leta ne hodi nihče na dveh nogah, poraja pa se vprašanje, ali je ta varianta resnično kdaj obstajala, ali pa se je morda le zaradi nesporazuma znašla v Severnih pristopih. Iz zanesljivih virov pa vem, da se bo kmalu našel nekdo, ki bo na terenu poskusil za vselej razčistiti to uganko… 🙂

Iz Gozd Martuljka čez “zeleni pekel” v Vrata (PP6)

Moja letošnja kopna sezona je več kot očitno posvečena poti PP. Začelo se je povsem spontano in se nadaljevalo do neke faze, ko sem si lahko rekel le še: “Kamor je šel bk, nej gre pa še štrk.” 🙂 Do letošnjega leta sem imel sicer PP zastavljeno kot večletni projekt, ki nikoli ni bil na prioritetni listi. Ko sem precej let nazaj prvič slišal zanjo oz. se zelo okvirno seznanil, za kakšno pot gre, me niti ni preveč zanimala. Njeno glavno pomankljivost sem videl v tem, da se, z eno izjemo, striktno ogne vrhovom. Danes se (tudi) meni zdi takšno razmišljanje skrajno butasto, a to so bili dejansko časi, ko mi je v hribih nekaj pomenil le vrh gore, po možnosti seveda čimvišji. Ko sem se sčasoma poslovil od markacij, se mi je vse večkrat na poti pridružila rdeča pika in počasi se je začelo večati tudi moje zanimanje zanjo. In v nekem trenutku je to zanimanje preraslo v odločitev, da bom to pot sistematično prehodil od začetka do konca, torej od pike do pike, vedno le v pravi smeri in brez preskakovanja etap. Določene odseke sem seveda že imel prehojene v sklopu drugih tur, a resnici na ljubo, so bili to pretežno lažji deli te poti. Imel sem celo idejo, da bi pot na prvo žogo prehodil neprekinjeno, od začetka do konca, a to idejo še pravočasno opustil, preden bi se pred vsemi osmešil. Če sem povsem točen, je niti nisem povsem opustil, le nekoliko sem jo modificiral, a o tem kdaj drugič… 😉

"pot" na Vrtaško Sleme iz Skočnikov je precej razgibana

Ko sem se podajal na PP6, se mi je zdelo, da grem sicer na naporno, a precej rutinsko etapo. Od Juša, ki je pot prehodil v začetku letošnjega poletja, sem imel informacije, da je zeleni pekel skoraj v celoti izsekan in tako pravi sprehod. Večino preostalega dela te etape pa sem v preteklosti tako ali drugače že prehodil.

Vabilo na PP6 v krnici Za Akom

Do Rutarskega Vršiča mi je bila zadeva poznana, pa sem kljub temu uspel zgrešiti začetek lovske poti za balvanom v krnici Za Akom in jo ujel šele nekoliko višje v pobočju. S sedla Gumno sem se spustil v meni nov svet. Točno na mestu, kjer stečina (kao) zavije desno k vpisni knjigi, sem po ne vem kakšni intuiciji (moji tisti dan že ne) potegnil z nahrbtnika GPS, da preverim višino. Ugotovil sem, da je povsem prava za “odcep”, a odcepa v desno kljub vsej pozornosti nisem zasledil. Po moji železni srajci, ki bi bila morda počasi že zrela za v odpis, s seboj nisem nosil nobenega opisa, tako da razen približne višine odcepa o njem pravzapav nisem vedel ničesar. V iskanju sem se spustil vertikalno še kakih 150 višinskih metrov nižje v gozd in brez ideje na slepo zavil v desno, brez kakršnekoli stečine. Po petih minutah se mi tavanje na slepo po gozdu ni zdelo več smiselno, v roke sem vzel GSM in poklical Juša. Moja edina večja in verjetno odločilna napaka tisti dan, pa čeprav tega nekateri ne slišijo radi. 😉 Če bi namreč nadaljeval po gozdu do grušča, bi se tam glede na to, da sem vedel, da sem prenizko, zagotovo obrnil navzgor in skorajda ne bi bilo druge možnosti, kot da trčim v pečine s vpisno knjigo. Tako pa sem se vrnil nazaj po poti spusta, še dvakrat poskušal s prečenjem v levo (navzgor), a brezuspešno. Prvič sem poskušal natanko po odcepu PP, a ko se je teren obrnil strmo navzdol, me v tisti situaciji dol ni vleklo. Po še enem klepetu sem se že precej brezvoljen ponovno spustil nazaj v gozd, prečil desno in se vzpel do pečin, ki so bile na veliko pomalane z znaki PP. Za taxi, ki sem ga imel naročenega v Vratih, sem bil že zdavnaj prepozen, tako da sem naprej povohljal le še do drugega grušča, nazaj grede dokončno razvozlal vse skrivnosti odcepa in se mimo Skočnikov vrnil v dolino. Prva prava zavrnitev na PP doslej, v glavi pa mi je med sestopom vseskozi odmevala tista Mlakarjeva: “Če boriš se s trdo glavo, vse življenje boš plačavov…” 🙂 Ko sem v miru prespal vse skupaj, sem zaključil, da kakih velikih neumnosti niti nisem počel, odcep je dejansko praktično neviden, saj stečine tam ni oz. je celo zelo zavajujoča in tudi pričevanja drugih ter sledovi v gozdu so mi potrdili, da nisem bil ravno prvi, ki sem do knjige dostopal prenizko. Je pa tudi res, da Tine Mihelič v Severnih pristopih zgolj z eno besedo opiše, kje se je potrebno odcepiti in če bi jih imel s seboj, mi vsaj približno prave smeri verjetno ne bi bilo pretežko najti…

vpisna knjiga

Zavrnitev je seveda pomenila zgolj eno in sicer da se bom ekspresno hitro vrnil na kraj poraza. Juš ni dopustil nobene dileme o tem, da se mi pridruži. Mene je pri vsem tem nekoliko motilo le to, da doslej še nisem naredil koraka po PP z nekom, ki je tam že hodil, torej je zadevo že poznal. Bistvo PP-ja je zame namreč ravno odkrivanje prehodov, sprehajanje iz roba za rob in iskanje potrditve, da sem na pravi stečini. V tem tiči konec koncev tudi ves čar, vsa zahtevnost PP, težavnost namreč nikjer ne pogleda čez slabo II. stopnjo.

"zeleni pekel", foto: Juš Avguštin

A moje dvodnevno negodovanje, da grem tokrat na vodeno turo, je obrodilo željene sadove in Juš je pokazal ogromno mero potrpežljivosti in se na “kritičnem odseku”, to je od vpisne knjige do grebena, držal precej daleč za mano. Izneveril se je pravzaprav le v zadnjem pasu ruševja pred grapo pod Kukovo špico in to je bil tudi edini del poti, kjer sva zelo verjetno šla nekoliko prenizko… 🙂 Vse ostalo pa je bilo itak bolj ali manj samoumevno, saj je bilo izsekano, čeprav nedeljskemu sprehajalcu te “poti” vseeno ne bi priporočil. Nekaj smisla za orientacijo v brezpotju je namreč vendarle potrebnega. Izpod Kukove špice je prečenje do sedla “samoumevno”. Ko sva za seboj pustila še zadnjo grapo in bila že precej blizu grebena, bi se morala le še spustiti po grušču do travnatega jezika in po njem na greben. A meni tisti grušč in spust ni prav nič dišal in predlagal sem, da greva kar na greben. Malo se mi je že zdelo čudno, da sem moral Juša nekoliko prepričevati v to mojo idejo, ki je bila skregana z vsemi opisi, saj je običajno ravno nasprotno, a takrat sem videl le super bližnjico in preskok “nepotrebnega” spusta. Na grebenu sva nato padla v takšno podrtijo, da se je meni vse skupaj zdelo že precej na meji kontrole. Juš, za katerega jaz itak trdim, da orientacije na potrebuje, ker pride pač kjer je :), se je izvlekel z 20-metrskim spustom oz. obvozom, jaz pa sem se v zavetju ruševja pridno spustil še nadaljnih 30m, točno na tiste trave, na katere se mi dobre pol ure nazaj nikakor ni ljubilo, čeprav sem imel takrat do njih morda le slabih 5 min. In spet se mi je od nekod pridružil Mlakar… ;). Preostanek grebena, ki je neobhoden in na katerega vsi opozarjajo zaradi njegove krušljivosti, se mi je potem zdel že prav “pakleniški”, napram tistemu, kar sva lezla prej.

na grebenu, foto: Juš Avguštin

Po kratkem dremežu na Vrtaškem Slemenu sva se spustila na Njivice, tam malo pobrskala za lovsko stezo, ki sva jo kar dobro vdela. Kot se za tovrstne lovske steze spodobi, z markacij skorajda ni zaznavna. Na tej stezi vsekakor velja omeniti vpisno knjigo, ki sva jo našla po zaslugi dobrohotnega namiga pred turo in je tam (ponovno) od lani in v katero sva zabeležila drugi vpis. Točna lokacija naj še ne postane stvar javnih blogov, tistim, ki je filozofija postavljanja teh knjig poznana, je ne bo preveč težko najti, čeprav je ta skrita precej “zvito”. 😉 Sicer je ta lovska steza brez pardona ena najlepših prečnih lovskih stez pri nas, skorajda nad celotno dolino Vrat, z neprekinjenim pogledom na našega očaka in Steno, a nakopičene ure v “tropskem” dnevu so naredile svoje in na koncu se je obema že pošteno vlekla. Kljub temu sva pri Rdečem potoku zbrala toliko volje in trme, da sva ga prečila in na drugi strani verodostojno, mimo kar precejšnjega števila rdečih pikic sestopila na (oz. pred) Turkov rovt.

lovska, foto: Juš Avguštin

“Zeleni pekel” je bil tokrat pekel le po temperaturah, medtem ko je zelenje po gozdarjenju več kot udobno prehodno. Le en pas sva premagala brez pomoči gozdarjev, pa še tisto sva verjetno nekoliko falila. Orientacijska zanka je za mene osebno definitivno zgolj odcep k vpisni knjigi pod sedlom Gumno, pa za lovsko stezico pod Njivicami je potrebno malce pobrskati, vse ostalo je dokaj(!) “samoumevno”. Če odmislimo sprehod po PP1, gre za tehnično najlažjo etapo PP, ki pa se precej vleče in je med kondicijsko zahtevnejšimi.

Gumno - Turkov rovt, lepa in dolga

(Za večje fotografije klikni na sliko.)

Police Rušice in iz Pod Srca v Za Ak (PP5)

Tokrat sem se na odkrivanje prehodov PP podal sam. In to potem, ko 10 dni nisem mogel narediti več kot 200 metrov in stati več kot 10 min, ne da bi se mi pojavile močne bolečine v levi nogi, katerim še danes ne vem izvora. Zjutraj sem se celo sam sebi zdel malce nor, ko sem precej brezvoljno metal v nahrbtnik zgolj najnujnejše. Kakih hudih obetov, da bom ta dan dejansko kam prišel, pa čeprav morda le na Kurji vrh, si nisem delal, poskusit pa pravijo, da ni takšen greh – namesto v zdravstveni dom po injekcijo, sem zdravilo odšel iskat v hribe…

Nad hitrim učinkom lastne terapije sem bil več kot pozitivno presenečen. Na strmem kolovozu nad kopo v Gozd Martuljku sem čutil le manjše bolečine, pa še te so potem, ko se teren položi, povsem izginile. Prešerne volje sem odvil na kolovoz, ki sem ga imel izpred večih let v spominu, da vodi na Kurji vrh in se kmalu nekoliko presenečen znašel na večjem parkirišču, kjer je bilo parkiranih kar nekaj vozil. Pred leti sem na Kurji vrh celo vodil otroke, a tega takrat tu še ni bilo in nisem bil povsem prepričan o nadaljevanju. Najbolj logično bi bilo sicer v isti smeri, a ker sem vedel, da se na Kurji vrh lahko odcepiš tudi z markacij na Bivak pod Špikom, sem se usmeril prečno v levo. Tako sem lahko občudoval, kako so gozdarji uničili del markirane poti proti krnici Pod Srcem in ravno na mestu, ki sem ga imel v spominu kot odcep lovske poti na Kurji vrh, je v isti smeri zavilo tudi razdejanje, v obliki gozdarske ceste. Vedno znova sem negativno presenečen, kaj vse si privoščijo gozdarji v naših gozdovih in kakšno razdejanje in uničenje ostane potem, ko njih nenazadnje že dolgo ni več tam. V gozdu, ki sem ga resda že pred precejšnjimi leti prehodil “po dolgem in po čez”, se kar naenkrat nisem več znašel. To sem že vedel, da če se ne oddaljujem preveč od grabna pod Rigljico, ne bom dosti narobe, a steze nisem zasledil nobene, hoja po gozdni cesti pa mi je tudi že precej presedala. Vendarle se je ena takšna cesta nad grabnom končala in mahnil sem jo kar po gozdu naravnost navzgor. Ko je le ta postajal nekoliko težje prehoden, sem se pomaknil v desno in končno našel lovsko pot, ki sem jo pravzaprav že celo pot iskal, a sem do tistega mesta očitno hodil povsem narobe in na ta račun izgubil pol ure. Tam sem se tudi lahko prepričal, da je dejansko “nemarno markirana”, o čemer sem bral na spletu in čeprav me je skoraj bolj vleklo nazaj dol raziskat zadevo, sem se usmeril proti mojemu osrednjemu cilju. Kakšnih omembe vrednih dilem do vstopa na PP pač nisem pričakoval, a ponovno se mi je potrdilo pravilo, da se na orientacijsko težjih turah običajno najbolj lovim in izgubim največ časa na dostopih…

povabilo...

Znamenite pike PP, ki povabi na polico v pobočje Rušice, se skoraj ne da zgrešiti. Tam sem namenoma za 5 min posedel, saj sem hotel preverit, kako se mi bo potem obnašala noga, a zopet se je vedla, kot da bi bilo prej 10 dni vse v redu. Na tem odseku sem pričakoval izpostavljeno in orientacijsko zapleteno lovljenje prehodov skozi ruševje, naletel pa na udobno izsekano stečino, ki je “samoumevno” vodila čez pobočje. O atraktivnosti na tem mestu ne bi pisal, to je pač potrebno doživeti, se mi je pa to prečenje zdelo nekakšna zmes med Korenskimi policami in PP4 nad Pišnico. Zračnost mestoma zadiši po ambientu na Korenskih policah, kosmatost pa po PP4, a ekstremov ene in druge etape ta ne doseže. To pa seveda ne pomeni, da je zaradi tega kaj bolj dolgočasna. Pri prečenju pahljačaste grape mi že doma pri branju opisa ni bilo povsem jasno, kaj moram narediti v zadnjem žlebu – izplezati po njem do vrha, ali ga prečiti, kot vse ostale pred tem. Na koncu sem ga prečil in na izhodu odkril celo zelo obledelo markacijo PP, za katero bi skoraj upal stavit, da je še original. Prav tako mi je prečenje nakazovalo posekano ruševje, a poseka je takoj za robom usahnila. Bolj ali manj naravni prehodi med ruševjem navzgor so bili sicer kar lepo prebavljivi, a vendarle v nasprotju z udobno poseko na ostalem odseku, tako da še danes ne vem, ali zadnji žleb dejansko vsi prečijo, ali ga kdo tudi pleza do vrha (do tam oz. celo malo nad vrh le tega je tako ali drugače potrebno priti), kar bi se lahko izluščilo kot navodilo iz opisa v Severnih pristopih. Pri vpisni knjigi sem nekoliko robantil sam nad sabo, da nimam s seboj pisala, še bolj pa potem doma, ko sem ugotovil, da sem ga iskal v napačnem žepu. Spust s polic na melišče sem zastavil nekoliko preveč naravnost navzdol oz. verjetno majčkeno prezgodaj, po najmočnejši stečini. Nekje na sredi je potem že malo zadišalo po mišnici oz. napornem povratku nazaj, a sem se izvlekel po eni travnati gredini v strmo grapo, nato pa po lahko prehodnem ruševju v gozd. V spodnjem delu prave stečine ni bilo več, v gozd sem pa prišel dobrih 50 metrov od tabel ponesrečenima alpinistoma. Glede na to, kar o “pravilnem” sestopu vem od drugih, moj ni bil nič težji, verjetno celo manj izpostavljen…

Pri Bivaku pod Špikom sem imel za sabo že turo, ki sem si jo zjutraj slikal le v najbolj optimističnem razpoloženju. Čeprav bolečin resda ni bilo, sem malo vendarle čutil posledice zadnjih 10 dni, korak ni bil tako sproščen kot običajno. Iskati sem začel razlog, da se lahko vrnem v dolino, a mi ga ni uspelo najti. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se po PP prehodih napotim še v sosednjo krnico.

V gozdu ob strugi sem zastavil nekoliko previsoko, a vseeno našel dokaj udobne prehode čez ruševje in na “debelozrnatem grušču” pri možicu naravnal kompas. Sledil je eden slikovitejših prehodov celotne PP, najprej po strmem grabnu in potem po še nekoliko strmejšem travnato/skalnatem miksu. O kakem plezanju ali tehnični težavnosti bi tu težko govorili, o divjini, odmaknjenosti in izpostavljenosti pa že precej lažje. Da se je potem pri možicu, kjer se teren umiri, potrebno usmeriti v levo, sem še imel v glavi, za naprej mi je pa opisa zmanjkalo in od roba sem sledil terenu navzgor ter se takoj, ko se mi je zdelo to smiselno, pomaknil v prehode na levi in znašel sem se nad “naplavinami”, ki so mi bile poznane s fotografij na spletu. Proti bivaku se mi potem ob razgledih na krnico Za Akom in na Rutarski Vršič ni bilo težko orientirati, večinoma sem sledil šibki stečini.

Še ena etapa, ki nikakor ni razočarala. Prehod med krnicama se mi je zdel nekoliko težji, kot prečenje Rušice, je pa v Rušici sam ambient verjetno bolj slikovit, čeprav je tudi v prejšnjem odstavku omenjen prehod pravi “cuker”. Na tej etapi sem prvič na PP na večih mestih sledil odtisom gojzarjev, skoraj zagotovo last Juša in njegove sopotnice, ki sta se ne isto pot podala 3 dni pred mano. Še en zelo zanimiv dan, preživet na PP, ki je bil tokrat istočasno tudi terapevtski… 🙂

“Zeleni pekel” nad Pišnico (PP4)

Četrta etapa vezne poti Planica – Pokljuka, ki se s Koče v Krnici vzpne po markirani poti proti Špiku, nato pa od Lipnih prodov do lovske steze pod Kurjim vrhom, na višini med 1500 in 1600m, preči neskončno število grap, žlebov in rušnatih pomolov, se ponaša z mnogimi, v glavnem zloveščimi pridevniki. Pustolovska, mazohistična, zeleni pekel, so le eni izmed njih. Opisi, ki po eni strani odbijajo, po drugi pa neustavljivo vabijo…

deževen popoldanski pogled na prvi del PP4

V mojem procesu spoznavanja in odkrivanja PP sem pred tem odsekom vedno gojil določeno strahospoštovanje, na koncu pa sva se je z Jušem lotila že skorajda “pišmevuhovsko”, sploh njenega osrednjega dela. Mladostniška zagnanost in starostna norost sta se na koncu izkazali za dobitno kombinacijo… 🙂

Lipni prodi - v izohipsi začetek PP4

Zaradi pomanjkanja časa oz. ker se nikakor nisva mogla uskladiti za 1 cel ubogi dan, sva etapo razdelila na 2 dela. Na prvi del, od Koče v Krnici do Kačjega grabna, sva se odpravila nekega nevihtnega popoldneva. Dež, ki naju je spremljal že v avtu, pa potem še praktično celo pot do koče in do odcepa PP na Lipnih prodih, naju ni pretirano motil. Zanimivo, da sem takrat sam pri sebi pomislil, da imam za tovrstno pot rajši takšen dež, kot peklensko vročino… Na Lipnih prodih pa je dež naenkrat ponehal. Resnici na ljubo to sicer ni pomenilo kakega konkretnega izboljšanja situacije, saj sva bila že po prvem ruševju na PP precej bolj mokra od spodaj, kot prej od zgoraj. Za vzdušje se je pa prileglo…

Tarmanova žlefa

Od Lipnih prodov do Kačjega grabna naj bi naju čakal bolj ali manj sprehod, tako da ta dan kakih posebnih zagat nisva pričakovala. A me je že takoj na začetku nekoliko presenetilo, ko ni bilo nobene stečine, ki naju bi vodila čez pobočje, če se je že kaka kje pojavila, je hitro tudi poniknila, hodila sva “kar tako” po izohipsi in se umikala pečinam nad nama. Termanovo žlefo sva dobro vdela, ko pa bi morala po izohipsi prečiti še Lipni graben, se nama je malce zataknilo. Na izohipsi namreč kolikor toliko normalnega spusta v graben nisva našla in ker je bil teren nad nama videti še težavnejši, sva se v iskanju usmerila navzdol. In res sva nižje našla lep in lagoden gamsji prehod, motilo je edino to, da je bilo to kar 150 višinskih metrov nižje. Lipni graben se mi je zdel blazno civliziran, kot da bi imeli lovci tam vsak vikend smenj. Polno nekih rdečih znakcev, trikotnikov, rogov, na drugi strani pa je ven vodila prava lovska avtocesta. Čeprav nama je bilo jasno, da sva prenizko, sva vendarle pustila tej avtocesti, da naju na drugi strani popelje ven, na kar se je navzgor odcepila ena nekoliko slabša, a lahko sledjiva “lokalka”, ki naju je popeljala nazaj na pravo višino in mimo še enega odcepa (v graben) ter klopce vendarle tudi do pravega prehoda PP. Tega sva torej kar pošteno zaštrikala, na izohipsi ga sicer dejansko ni bilo, a namesto da bi ga iskala nekoliko višje, sva ga “našla” mnogo prenizko. Če vemo, da se je potrebno po tem prehodu usmeriti ostro desno, v lažje poplezavanje po skalah, ki nas privede do lepe lovske prečnice v levo, do Kačjega grabna potem ni več težav. Ne vem, če naju ni ravno na ponovnem stiku s prvo markacijo ponovno začelo prati, kar pa naju že dolgo ni več motilo. Do “Kekčeve domačije” v Krnici se je že uneslo, tako da je prva malica na turi prav teknila. Pravzaprav edina malica na celotni PP4…

klopca nad Lipnim grabnom

Na drugi del etape, ki se ponaša z vsemi že omenjenimi zvenečimi pridevniki, sva se podala menda najbolj vročega dne letošnjega poletja… ob 12h od avta. Že do odcepa PP v Kačjem grabnu me je vročina povsem zdelala, vmes sva mimogrede še ugotovila, da sva oba brez vsakršne hrane v nahrbnikih. Na srečo sva imela tekočine dovolj, nekaj tudi z dodatkom B vitamina, 🙂 za kake pojedine pa v tisti vročini itak nikomur ni bilo. Vročina ni pojenjala niti potem, ko sva se spustila v Kačji graben in ne spomnim se več, kdaj se je pravzaprav sploh unesla – verjetno ob prvem mraku.

prvi del od Kačjega grabna do 2. vpisne knjige orientacijsko ni pretirano zahteven

S samo orientacijo nisva imela omembe vrednih težav, čeprav je tam vse polno stečin, od katerih se hitro najde kaka nagajiva, ki te lahko pošteno zavede. Tako sva v prvo grapo po Kačjaku zastavila za eno gamsico previsoko, na kar je sledil nekoliko neroden, nekajmetrski sestop po grapi, pred 2. vpisno knjigo pa se predvsem meni ni ljubilo grizt kolen vse do pod stene Stržiča, ampak sva po eni dokaj dobri stečini prečila v grapo kakih 50 višinskih metrov pod knjigo. Bila naj bi na štartu orientacijsko najtežjega odseka, a do Ruševca sva nato le vstop v Rušev graben uspela zastavit za eno nadstropje previsoko (rešila sva se z zelo strmim spustom med ruševjem in na koncu kaka 2 metra tudi po skali na pravo stečino). Izstop iz Ruševega grabna pri možicu se mi je zdel najnevarnejši in najzahtevnejši del ture (zbit labilen pesek), verjetno obstaja tudi kak varnejši prehod, a nama se ga enostavno ni ljubilo iskati. Na Ruševcu, od koder naj bi bil možen tudi zasilni izhod v dolino, sva ugotovila, da imava časa še ravno dovolj, da etapo dostojno zaključiva. Do 3. vpisne knjige naj bi naju čakal najbolj kosmat del etape, a sva sledila resnično udobni poseki, že skorajda razdejanju. Povsem pošteno povedano, sem bil vesel, da se mi ni bilo potrebno pretepat z ruševjem, pa še na času sva nekaj pridobila, a tisti, ki se je tam šel gozdarja, je vendarle “nekoliko” pretiraval.

civilizacija je blizu, a hkrati daleč

Od knjige dalje naj bi sledila le še jagoda na smetani, orientacijsko nezahtevno prečenje Rigeljnov in skorajda sva se že videla na lovski stezi pod Kurjim vrhom, ko sva se prezgodaj začela spuščat in sva pri tem vztrajala več kot 50 višinskih metrov. Vendarle se nama je vse skupaj zazdelo preveč sumljivo in sva odsopihala po eni lahki, a povsem podrti grapi nazaj na stečino, kjer naju je za prvim robom pričakala celo markacija, katere so na tej etapi dejansko zelo na skopo odmerjene (“prekomerno” markiran je le del pod Rigeljni). Za naslednjo podrto grapo sva našla pravi rušnati tobogan, kateri naju je dostavil na prečnico do lovske poti pod Kurjim vrhom, kamor sva prišla ravno pred prvim mrakom in kjer sva zaužila zadnje požirke 9-litrske zaloge, ki sva jo tovorila s seboj. Imela sva manj kot uro prednosti pred temo, z drugimi besedami, če bi bila slabo uro kasnejša, bi naju čakal bivak, na katerega sva bila sicer zasilno tudi pripravljena. Temu se reče dober timing, ali pa debel krompir… 🙂 Že v trdi temi sva se privlekla pred jezero v Jasni in nato še 15 min štela tiste 3 ovinke do avta… V avtu je bilo hrane dovolj, a se je nihče od naju ni niti dotaknil, razmišljala sva le o tem, kje bova ob tako pozni uri še dobila kaj B vitamina…:)

pika, ob kateri vzradosti srce

Tura, ki te zagotovo ne pusti ravnodušnega. Tehnično ni pretirano zahtevna, prav tako ni ne vem kako nevarna, pod edinim pogojem seveda, da uspešno rešiš vse orientacijske zanke. Prav orientacija je tu glavni problem, saj ni “edine logične smeri”, kot je to morda kje drugje, pač pa je teh “edinih logičnih” na pretek. In če se do Kačjega grabna da kak orientacijski spodrsljaj še elegantno sanirati, od tam dalje to niti slučajno ne velja več. Če enkrat pošteno zgubite nit, jo je praktično nemogoče ponovno vdeti, kar so na svoji koži izkusili tam že mnogi gorniki. In to ne češki turisti, pač pa mojstri hoje po brezpotju…

GPS sled PP4 od Kačjega grabna do Jasne

Brez-plačno reševanje v Sloveniji

Ogromno tipkovnic je bilo že namatranih na to temo, povedano je bilo vse, dorečenega ni bilo nič. V predpisih je zadeva nekako za silo regulirana, v praksi pa vlada totalna anarhija. In zakaj menim, da jaz tu lahko še karkoli dodam?? Ker je to pogled iz prve roke, iz prve frontne linije, bi se tudi lahko reklo. Tega pa je na spletu zelo malo, povsem druga zgodba je namreč javno teoretiziranje, kot javno se izpostaviti!

(foto: Bojan)

Do zaključka zgodbe se namenoma nisem želel vpletati v javne polemike, saj človek nikoli ne ve, kdaj se mu to lahko obrne v škodo. Primer je zelo podrobno (morda celo preveč) opisal že Bojan in tu ne želim ničesar dodajati. Prišel je račun z MORS, ki sva ga zavrnila. Nato so začeli deževati opomini. Kljub jasni zavrnitvi računa, so na MORS to enostavno ignorirali, kot da midva na račun ne bi reagirala. Ko pisni opomini niso dosegli željenega učinka, se je na zadnjem pojavila s kulijem nakracana grožnja s tožbo (seveda je bilo že na vseh prejšnjih na kultiviran način navedeno, kaj sledi v primeru neplačila). Da bi se zadeva reševala na sodišču, seveda ni bilo v interesu nobeni strani, a ker se je očitno znašla na zadnji stopnici pred njim, sem nekoliko bolj stopil v akcijo, poslal podkrepljen dopis direktno na ministrico in v 14 dneh sem dobil dobropis, nekakšno oprostilno sodbo torej. Po “ponovni preučitvi strokovnih služb” je pisalo… No, te njihove strokovne službe bi pa resnično rad spoznal… Komunikacije na drugi strani kljub mojim dopisom ni bilo prav nobene, nobene utemeljitve izdaje računa, ki je bil odločno in argumentirano zavrnjen. Kaj je bilo tisto, kar je v tistih 14 dneh obrnilo voz v drugo smer, si danes tako lahko samo mislim. Ali je njihova totalna ignoranca zgolj uveljavljen postopek komunikacije državne službe z davkoplačevalci, ali pač niso našli niti enega argumenta, ki bi ga lahko uporabili sebi v prid, ali pa je to zmes obojega, si lahko predstavlja vsak sam pri sebi. Moji dopisi so romali tudi na PZS in GRZS. Prav tako nobenega odgovora, s pomembno razliko, da je pri PZS tudi ostalo pri popolnem distanciranju od primera, medtem ko sem bil po zaslugi poznanstev med fanti v GRS s te strani deležen kar nekaj pomoči. Povsem neformalne, v obliki informacij, ki pa so lahko tudi zelo koristne. Prav tako so mi koristne informacije posredovali tudi znanci v vrstah odvetnikov, celo sodnikov. Ključnega pomena je bila po mojem mnenju tudi pomoč enega izmed udeležencev “primera Špik”. Brez vse te podpore bi verjetno zelo težko speljal zadevo brez sodišča, a po drugi strani, ko se medijski prah poleže, na koncu nekako ostaneš sam. Sam – v boju z mlini na veter. Predvsem pa moraš imeti zelo debelo kožo – v nasprotnem primeru je račun ne glede na argumenta najbolje plačati in si s tem plačati svoj duševni mir. Danes o izdaji računa nepoškodovanim reševancem namreč odločajo ljudje, ki nimajo najmanjšega pojma o zadevi, o kateri odločajo! Burlesk bi lahko navedel za novo zgodbo o Butalah, a naj ostane to za debato ob pivu, tu pa se bom omejil le na eno cvetko, izjavo pravnika MORS – da je bila najina huda malomarnost izkazana s tem, da se pred turo nisva zavarovala za primer reševanja!??

Vse se na koncu namreč zavrti ravno okoli tega famoznega termina “huda malomarnost”. Pravna formulacija pravi, da je to vsako dejanje, ki (negativno) odstopa od ravnanja povprečno skrbnega človeka v enaki situaciji. Precej ostra regulacija torej, ki lahko pomeni, da le eno stvar pozabimo vtakniti pred turo v nahrbtnik in že se lahko prepoznamo v njej. A pri nama niti tega ni bilo. Seveda bi se dalo z zakonskimi ali podzakonskimi akti precej natančno definirati, kaj pomeni huda malomarnost v primeru ravnanja gornika, a tega do danes ni storil še nihče. Prav tako še nihče ni resno razmišljal o tem, da bi se ustanovila komisija, v kateri bi kompetentni ljudje odločali o posameznih konkretnih primerih. Tako danes MORS, če želi izdati račun za stroške helikopterskega poleta, izda račun za celotno akcijo, torej tudi za prav vse stroške GRS in ko GRS vprašaš, s čim utemeljujejo plačilo njihovega reševanja, ugotoviš, da o teh zaračunanih stroških nimajo pojma… Od tega, da bi kdo uredil primerno zavarovanje za primer reševanja gornikov, pa smo po mojem občutku oddaljeni še nekaj svetlobnih let. PZS pravi, da to zavarovanje ni potrebno, saj je reševanje vendar brezplačno, računi pa dežujejo in z leta v leto jih je več, odgovorni na PZS pa se na to dejstvo “delajo Tošeta”. Pri vsem tem velja omeniti, da vse napisano velja za reševanje gornikov, ne glede na to, ali so ti poškodovani ali ne. Stanje pri nas je pa tako, da stroške poškodovanih krije ZZRS in to povsem nekritično, saj praktično nikoli ne ugotavljajo vzrokov, zakaj je do nesreče prišlo. V praksi to pomeni, da če si poškodovan, te iz stene lahko potegnejo v kopalkah in papučah, pa ti ne bo potrebno plačati ničesar, če pa pokličeš GRS, preden pride do poškodbe, pa plačnika ni in obesijo ti “hudo malomarnost”, edino opcijo, na podlagi katere ti lahko izdajo račun. V medijih pa te označijo kot zablodelega turista, s katerimi se mora ukvarjati GRS (slednje se je zgodilo nama). In zaradi tovrstne anarhije danes po slovenskih gorah umirajo gorniki! Znani so konkretni primeri (Repov kot) in še mnogo primerov, kjer lahko samo ugibamo, zakaj niso gorniki pravočasno klicali GRS (1 teden za najinim primerom je umrla nepoškodovana gornica na Mlinarskem sedlu). Marsikak “kmet” bi s svojo logiko verjetno ugotovil, da je gornik, ki pokliče GRS, še preden pride do resnih poškodb, bolj odgovoren od tistega, ki jo pokliče (šele) takrat, ko do teh poškodb že pride (in mu kaj drugega res več ne preostane), a v praksi se danes dejansko tretira ravno obratno.

Ob tem velja omeniti tudi to, da danes v Sloveniji ne potrebujemo prav nobenega izpita, če želimo hoditi ali pa tudi plezati po gorah (interna pravila po AO tega dejstva prav nič ne spreminjajo). A ko se na sodišču ugotavlja stopnja vaše malomarnosti, se tistemu, ki ima denimo narejen izpit za alpinista, to šteje v oteževalno okoliščino (ta bi pa že moral vedeti), napram nekomu, ki je v gorah 3x na leto. Sama po sebi se ponuja primerjava z vozniškim izpitom, a v cestnem prometu je to na srečo nekoliko bolj logično urejeno.

Seveda bi bilo več kot neumno razpravljati o tem, ali je zaradi 3000€, kolikor stane danes 1 ura helikopterskega poleta, vredno v resno nevarnost spravljati lastno življenje. A vemo, da med gorniki (vsaj med tistimi, ki se imajo za kolikor toliko resne), že tako ali tako vlada neka zakoreninjena miselnost, da se GRS kliče le v primeru, ko sami res ne vidimo prav nobenega izhoda več in finančna grožnja, ki visi nam nami, ko nas helikoptersko rešujejo takrat, ko nam nič ni, je lahko ravno tisti dodatni kamenček v mozaiku, ki premakne tehtnico v usodno smer…

Za konec pa še nekaj razmišljanj, ki morda komu kdaj znajo priti prav in so plod izkušenj in informacij zadnjega tričetrt leta, kolikor je minilo od najinega reševanja pa do epiloga:

– da naša krovna planinska organizacija očitno ni sposobna poskrbeti za zavarovanje svojih članov med aktivnostmi gorah, tuje pa, čivkajo že vrabci na vejah…
– če vas bodo helikoptersko reševali nepoškodovanega, se splača ramisliti o tem, da se zahlini kaka nevidna poškodba (ali pa se kresne s kamnom po roki:)). Poskušajte doseči, da vas bodo odpeljali v bolnišnico in ne “domov”. Če vas ne bodo konkretno označili za prevaranta (malo verjetno), računa verjetno ne boste nikoli dobili in tudi če ga boste, bo papir, da ste bili bolnišnično obravnavani, imel na sodišču ogromno vlogo. Ne vem sicer točno zakaj, a tako dejansko je. Tam bodo namreč o številki na vašem TRR odločali ljudje, ki morda niti tega ne vedo, da je Slovenija hribovita dežela – oni gledajo (v glavnem) le papirje.
– poskušajte prikazati vašo situacijo kot dejansko povsem neizhodno.
– obstaja še kar nekaj “lovskih” strategij, ki so odvisne od vaše domišljije in iznajdljivosti, glede na situacijo, v kateri se nahajate. Če se nahajate denimo na mejnem območju, lahko kličete tujo GRS (zato boste verjetno morali sprva malo “prirediti” vašo lokacijo) in poskušate doseči, da po vas pride tuja GRS. Kot član PZS ste namreč zavarovani za primer reševanja v tujini in že B članarina pokrije stroške enega enostavnega reševanja. Vem, absurden predlog, a plačilu se boste ognili…
– na vsak način od tistega, ki vam je izdal račun, poskušajte doseči uradno utemljitev, zakaj vam je bil račun izdan.
– neplačilo računa ne pomeni, da se s tem obsodite na 4-letno pravdanje po sodiščih, kar sta denimo doživljala fanta iz “primera Špik”, ampak lahko račun v kateremkoli trenutku plačate in s tem prekinete zgodbo.
– za postopek pred sodiščem si najamite odvetnika, ki mu popolnoma zaupate in ki naj vam okvirno oceni stroške, ki jih boste tam imeli in oceno, v kolikšni meri boste dobili te stroške povrnjene v primeru pozitivne sodbe za vas. (povsem breezplačno namreč sodišče ne bo). Precedenčni primer v tovrstnih primerih je pri nas “primer Špik”, ki bo na sodišču zagotovo igral ogromno, verjetno tudi povsem odločilno vlogo.

(foto: Bojan)

Prav nič ne kaže na to, da bi se v bližnji prihodnosti na tem področju karkoli bistveno spremenilo. Ko se pojavi kaka zadeva v medijih, psi namreč malce zalajajo, karavana pa gre naprej. Pa srečno!

Odprto pismo MK PZS

PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE
Mladinska komisija pri PZS
Dvoržakova 9 (p. p. 214)
1001 LJUBLJANA

Zadeva: Odprto pismo Mladinski komisiji in Planinski zvezi Slovenije

Spoštovani!

K pisanju tega pisma nas je spodbudilo dogajanje okrog prenove akcije Mladi planinec, katera po večletnem prenavljanju še vedno ni ugledala luči slovenske planinske javnosti, čeprav jo praksa pošteno potrebuje. V času, ki ni pretirano stimulativen skoraj na nobenem področju, ko se srečujemo s težavami na vsakem koraku in ko planinska vzgoja izgublja »boj« z vedno bolj »agresivnimi« in prodornimi dejavnostmi, trčimo za povrh še v tog, zakrnel in počasi delujoč sistem znotraj krovne zveze planinskih društev in njihovih komisij.

Naš namen ni, da kritiziramo, želimo pa objektivno opozoriti na pomanjkljivosti, s katerimi se trenutno srečujemo mladinski odseki. Po številnih predstavitvah, odprtih forumih, javni obravnavi in še marsikje, praktične in uporabne vrednosti prenova programa še ni prinesla. Mentorji in vodniki planinskih skupin, starši in ostali prostovoljci, ki po odsekih nesebično, strokovno in zavzeto vzgajamo mlade planince in tako ohranjamo velik del narodne identitete, se velikokrat sprašujemo, kje je še smisel podpiranja krovne organizacije planincev, ki je sama sebi namen. Bomo zavrgli dediščino akcije, ki je od leta 1969 sistematično prispevala k dvigu prepoznavnosti in motiviranosti mladih za hribe in planinsko vzgojo? So v ozadju mogoče kakšni osebni interesi določenih posameznikov? Ali pa se vzrok skriva v finančnih težavah? Ne želimo prehitro sklepati, vendar odgovorov ni – so samo obljube, ki pa so vedno bolj prazne in neprepričljive.

Nič kolikokrat se moramo ugrizniti v jezik, ko na začetku šolskega leta napovedujemo prenovljeno akcijo za mlade planince s svežimi pristopi, novostmi, predvsem v želji, da postanemo konkurenčnejši ostali ponudbi dejavnosti za otroke na trgu.

V našem odseku smo se bili prisiljeni letos sami organizirati in vzpostaviti lasten sistem, s katerim bomo poskušali popestriti naše programe in še dodatno dvigniti motivacijo mladih planincev, saj je stagnacija, ki smo ji priča na tem področju, za nas nesprejemljiva. V naslednje šolsko leto bomo zakorakali tudi z lastno knjižnico »Mladi planinec«, saj je letošnja izkušnja pokazala, da krovna organizacija niti za te ni bila sposobna pravočasno poskrbeti.

Od pristojnih in odgovornih ljudi na PZS in v Mladinski komisiji pa želimo odgovore na naslednja vprašanja:

1. Kdaj bo prenovljena akcija Mladi planinec in kdaj realno bodo mladinski odseki deležni novih materialov in programov?
2. Kdo bo presekal Gordijski vozel med akterji prenove, da končno uvidijo pomembnost in nujnost, da prenovljena akcija zaživi?
3. Kje so glavne kritične točke, da prenova še ni zaživela?
4. Kakšne akcije MK lahko pričakujemo v naslednjem šolskem letu 2011/2012 pri prepoznavnosti planinske vzgoje.

V želji, da premaknemo zadevo naprej, apeliramo na vse vpletene, da svoje sebične in subjektivne zadržke čim hitreje odstranijo v dobrobit slovenske mladinske planinske vzgoje in naredijo konsenz med vpletenimi in še do naslednjega šolskega leta v uporabo predajo prenovljeno akcijo Mladega planinca.

V upanju po konstruktivnih odgovorih vas lepo pozdravljamo.

Predsednik PD Radovljica
Franci Ažman

Načelnik MO PD Radovljica
DomenZupan

Planinski tabor MO PD Radovljica – Planica 2011

Tudi letos je MO PD Radovljica izvedel svoj tradicionalni planinski tabor ob zaključku šolskega leta. Prijavljenih je bilo toliko otrok, da smo ga bili primorani izvesti v 2 terminih. Vse in še mnogo več o tem, kaj se je tam dogajalo, je opisala Suzana.

2010 in review

The stats helper monkeys at WordPress.com mulled over how this blog did in 2010, and here’s a high level summary of its overall blog health:

The Blog-Health-o-Meter™ reads This blog is doing awesome!.

Crunchy numbers

A Boeing 747-400 passenger jet can hold 416 passengers. This blog was viewed about 1,500 times in 2010. That’s about 4 full 747s.

In 2010, there were 5 new posts, growing the total archive of this blog to 75 posts. There were 26 pictures uploaded, taking up a total of 2mb. That’s about 2 pictures per month.

The busiest day of the year was September 29th with 72 views. The most popular post that day was Korenske police (PP3).

Where did they come from?

The top referring sites in 2010 were pzs.si, bojanambrozic.wordpress.com, najdi.si, facebook.com, and gore-ljudje.net.

Some visitors came searching, mostly for domen zupan, vršič, vošca, mlinarice, and zajmenove peči.

Attractions in 2010

These are the posts and pages that got the most views in 2010.

1

Korenske police (PP3) September 2010

2

Polomija (dobesedno) na Kleku (18.12.2008) December 2008

3

Požgana Mlinarica June 2010

4

O Meni September 2010

5

Triglav asistenca May 2009

Korenske police (PP3)

Korenske police predstavljajo nadaljevanje Gamsovih riž in sicer nas po severni strani Robičja, čez sedlo Vavovje pripeljejo na topel Mavrinc in naprej v Krnico. Veljajo za orientacijsko zelo zehteven svet, kjer so že pošteno štrikali tudi najboljši poznavalci PP in največji mojstri brezpotja, s Tinetom Miheličem na čelu. Seveda pa ima tudi ta meč dve rezili. Bolj se ljudje izgubljajo, več se o tem piše in kasnejši osvajalci imajo tako na voljo vedno kvalitetnejše informacije. V dobi interneta in drugih tehnologij je to pač povsem druga zgodba, kakršne so pisali "stari romantiki"…

nekaterih stvari se ne da kupiti…

Zase lahko rečem, da sem imel na voljo resnično kvalitetne informacije o tej etapi, pa mi je še uspelo narediti kako zankico. Sam začetek za Vratci je nedvoumen in dobro označen, ruševje za meliščem ni tako grozno, kot nas morda kdo kje straši, potem pa pridemo že do tistega zloglasnega "žlebu", kjer jih je že mnogo skrenilo s tirnice. Sam sem bil več kot nazorno pred turo opozorjen, da je tu treba iti navzdol in obrnil sem se…..seveda navzgor! Res je zanimivo, kako te tu teren neustavljivo povabi navzgor in kako nisem povsem verjel, da je to "tisti žleb", ampak sem bil prepričan, da me čaka za naslednjim robom. Šele, ko je po nekaj 10 metrih črv dvoma vendarle preveč vrtal in sem si na fotoaparatu natančno ogledal fotko, posneto pred dnevi s Slemena, sem nekako zaključil, da je to vendarle že pravi žleb. Marsikoga verjetno zbega tudi sam izraz "žleb", ki se skorajda striktno uporablja za to področje. Nekega pravega žlebu namreč tu ni, pač pa gre bolj za  melišče, ki se zaključi v travnatem skokcu.

"žleb" od spodaj

Nadaljevanje po stečini, do začetka sistema polic, je nato precej samoumevno,  kak opis pa si je predhodno le dobro malce pogledati. Same poličke pa – mirne duše lahko tako zapišem – zagotovo ena lepših zadev, ki sem jih v hribih kdaj hodil.  Varen korak v vzorni izpostavljenosti, medtem ko hodimo dobesedno "po steni", bi bile lahko skupne značilnosti tega odseka. Ima pa ta odsek žal tudi eno veliko napako – je namreč občutno prekratek! Že vstop po pokriti polički, kjer nam Mihelič svetuje, naj gremo na kolena, je nekaj posebnega. Na kolena sicer ni povsem neobhodno potrebno, je pa verjetno res najbolj varno in predvsem zabavno. Jaz sem malo "kombiniral"…

vstop od zgoraj…

in od spodaj (slikano z globokega počepa)

Nekje na sredini nas pričaka vpisna knjiga, z originalnim vpisom avtorjev te poti. Podpisi pa sami po sebi pričajo, za kakšno pot gre in kakšen profil gornikov jo obiskuje. Ga skorajda ni, da ga ne bi tako ali drugače poznal oz. vsaj že slišal zanj. Nekje sem menda nekoč že slišal, da v vsak nahrbtnik sodi tudi svinčnik in kos papirja, a tega nikdar osvojil in tokrat mi je bilo za to prvič resnično žal. Pa naj to ostane razlog za ponoven obisk…

vpisna knjiga me je še najbolj spominjala na kak oltar

Pri knjigi se je potrebno med ruševjem in po žlebičku spustiti na spodnjo poličko, ki je v začetku precej manj izrazita in nekoliko bolj adrenalinska od zgornje sosede, a nas kmalu privede na neverjeten travnat pomol. Kakega počitka sicer na tem mestu ni bilo v načrtu, a neke neustavljive sile te tam kar same od sebe poravnajo v horizontalo…

boljše počivališče sredi stene je težko najti

tak je tu svet (v ospredju spodnja, zadaj zgornja polička)

S pomola sledi le še udoben sestop na melišča pod steno. Ob tem morda ni odveč omeniti, da stena Robičja premore tudi "drugi štuk" poličk, vanj boste praviloma prišli, če boste zgrešili sestopni žleb v začetku, še posebej rado pa se vam to lahko pripeti, če boste začetni pas ruševja hoteli obvoziti po polički, tik pod steno (zato tudi tega jaz ne priporočam). Ker zgornji štuk "ni pravi", je seveda nekoliko bolj zamotan, se pa menda tudi da.

Nadaljevanje z melišč proti gozdnatemu pomolu sem zastavil nekoliko previsoko in da si bom za drugič to dobro zapomnil, je sledilo nekaj plavanja po ruševju. Ciljati je potrebno dejansko pomol in ne greben nad njim, kamor sem se usmeril jaz. Ob žlebu sem se na drugi strani spustil na zadnjo poličko, ki pa je precej manj simpatična, kot so bile njene predhodnice. Ta namreč že močno zadiši po sestopih v grape na Gamsovih rižah, torej je teren precej bolj labilen. Ampak problemov ni povzročal, do zadnjih 15m pred izstopom, ko pa je…..poličke enostavno sfalilo. Podlaga pa ena sama podrtija. V nekakšnem "cik-caku" sem poskušal najti vsaj kak atom zdrave skale in se, tudi s pomočjo cepina, nekako prešvercal do varne grape. Vsekakor je bilo vse skupaj za eno debelo stopnjo težje in nevarnejše kot karkoli prej in glede na to, da tega detajla doslej nihče ni omenjal, predvidevam, da je kak podor zadnji del poličke tu enostavno odnesel. Približno tako je videti na terenu, prav tako so sledi odlomov vidne v skalah nad tem delom.

 
zadnja polička, ko še je…

Lovska potka, ki nas z Vavovja pripelje na sedlo pod Mavrincom, je skorajda nezgrešljiva (no, marsikdo bi vedel povedati tudi drugače), le pri prečkanju zadnje grape nas ne sme zmesti, da stečina za trenutek nekoliko oslabi in da se v gozdu pot obrne navzgor. Na Mavrincu je za moje pojme te etape tudi konec. Nezgrešljiva steza, ki nas povede do Koče na Gozdu, popolnoma izgubi značaj PP (kljub kričečim oznakam oz. ravno tudi zaradi tega) in je bolj povezava na naslednjo etapo, za katero so pa menda neobhodno potrebna posebna nagnjenja!

čez goščavo pod Vavovjem nas udobno popelje lovska stezica

Marsikje sem že zasledil, da je ta etapa prekomerno, celo ogabno markirana. Sam nisem imel tega občutka. Morda je res kje kaka označba več, kot na kaki drugi etapi, vendar so skorajda vse označbe postavljene tako, da ti niti ne pomagajo pri iskanju prave smeri, ampak da ti povedo, da si pravo smer našel. Seveda tudi to precej pomaga, a mene prav nič ne moti, če me kak obledel krogec tu in tam spomni, po kateri poti hodim. Seveda pa ostro nasprotujem kakršnemukoli "divjemu markiranju"! A do Mavrinca na tej etapi tovrstnega početja nisem zaznal, pač pa nas kričeče označbe pozdravljajo v sestopu do vršiške ceste, a tisto jaz jemljem bolj kot označbo poti na Mavrinc za nedeljske izletnike, kot pa v pomoč pri sestopu v dolino tistim, ki so pred tem prehodili Korenske police. Kot že rečeno, tu namreč tako in drugače značaj PP že povsem usahne.

pogled z Vavovja na naslednjo etapo PP (včasih tudi ni najbolje preveč videti in vedeti vnaprej), v sredini Mavrinc.

Pa še nekaj utrinkov….