Greben, ki je krivec, da sta Pišnici dve in se iznad Jasne pne proti Vršiču oz. Mojstrovkam, se ne ponaša s kakimi splošno uveljaljenimi superlativi. Relativno majhna nadmorska višina, na pogled odurno odbijajoč, rušnat in razdrapan svet, pa tudi markacisti so nanj povsem pozabili. Čeprav le streljaj od Kranjske Gore je tako to območje popolne divjine in miru, česar ne zmoti niti prometna cesta na Vršič, ki poteka nadstropje pod njim. Tudi opisi tega predela so zelo redki in skopi, verjetno ne povsem po naključju. O posameznih vrhovih se še najde kak podatek na spletu, opisa celotnega prečenja pa mi ni uspelo zaslediti. Le tu pa tam kak namig, ki pa so se vsi na terenu izkazali za točne in koristne.
In tako sem se brez kakih konkretnih informacij, celo brez zemljevida, ki sem ga bog ve kam založil, z mojim Garminčkom v roki znašel na 2. ovinku vršiške ceste. Dan prej sem v brezdelju postopal po interšportu in mimogrede kupil še en mali ruzaček, katerega smo imeli že dlje časa namen nabavit, predvsem za naše družinske aktivnosti. Ko pa sem ga doma občudoval, se mi je porodila ideja, da bi bil morda primeren tudi za kake bolj hribovske pohode. Izhajam sicer iz stare hribovske šole, ko hribovci "light and fast" še izgovoriti niso znali, kaj šele, da bi kdo vedel, kaj naj bi to sploh pomenilo in posledično je z mano vedno romal v hribe tudi konkreten ruzak, ne glede na to, koliko je bil za to res potreben. Ko pa sem tako opazoval ta mini ruzaček, z vsemi funkcijami, ki jih imajo njegovi večji bratje, sem ga za hec napolnil z vsem, kar na turi potrebujem in izkazalo se je, da je prostora za to več kot dovolj. Celo čelado sem brez problemov spravil vanj. Vse skupaj se mi je sicer vseskozi zdelo malce smešno, saj ruzak dejansko ni večji od polovice avtomobilskega kolesa in tudi komentar druge polovice zjutraj je bil zgovoren sam zase: "A s tem greš v hribe?!" Na koncu se je na turi super obnesel, preživel tudi vsa bližnja srečanja z ruševjem, kjer mi je njegova majhnost verjetno še najbolj prav prišla. V bistvu bo lahko postal moj stalni spremljevalec na več kot polovici mojih pohodov…
komaj za pol kolesa ga je…
Z izhodišča sem se po spominu izpred let, ko sem tu hodil na Kumlehovo glavo, začel vzpenjati po kolovozu. Predstavljal sem si, da bom do krnice pod Kumlehom hodil po isti poti, na kar bom skrenil desno. A GPS mi je že takoj dal vedeti, da tako hodim močno izven smeri. Na mestu, ko kolovoz potem, ko naredi dve serpetini in se požene strmo levo v breg, se je v desno odcepila na videz dobro uhojena steza, katere sem se oprijel kot najbolj smiselne izbire. In pripeljala me je točno na vrh Škrbinjka oz. na sedlo med M. Kumlehov in Škrbinjkom pod njim. Steza sicer z višino postaja manj izrazita, a z malo pozornosti se jo da brez problemov sledit. Vseskozi se vije desno navzgor, prečka grapo in se pod sedlom požene naravnost proti njem. Do vrha Škrbinjska (vpisna knjiga) je le še sprehod po grebenu.
Veliki Kumleh s Škrbinjka
Greben proti M. Kumlehu na zgleda prav nič vabljiv – in tudi ne bi bil, če ne bi bila skozi ruševje izsekana udobna steza. MK je gozdnat, neizrazit vrh, bolj širok hrbet v grebenu. Po grebenu nadaljujemo še do škrbine pod njim, na kar se na VK vzpnemo z obvozom po njegovi severni strani. Do vrha je mestoma potrebno tudi kaj polezati, a nič težjega. Na nekem mestu, pred prečnico v široko grapo, je bilo videti, kot da je možno zaviti tudi na greben. Jaz sem se odločil za grapo, v kateri nas čaka nekaj lahkotnega poplezavanja, pred kaminom pa odvil desno in po prehodih za rob, ter po atraktivnem grebenčku, ki me je dostavil točno na vrh! Grebenčku se sicer lahko tudi ognemu po žlebu levo. Na tem delu mi je GPS kar prav prišel, da sem točno vedel, kje nad mano se vrh nahaja .
Tu sem bil po razdalji že bolj pri koncu prečenja, dejansko pa bolj ali manj na začetku. Da sledi ključni del, sem že vedel, kaj dosti več podatkov pa nisem imel. Na spletu sem zasledil le, da je tu en ferajn vodil svoje pripravnike in so se varovali z vrvjo in pa da naj bi bila na ključnem mestu v pomoč jeklenica. No, jaz sem jo moral zvoziti brez varovanja, v tolažbo mi je pa bilo, da se bom težko zaplezal, glede na to, da se je potrebno spustiti. Nadaljeval sem kar po grebenski rezi, kjer je kmalu potrebno obplezati skalni rogelj po levi (v smeri hoje). Švoh II navzdol, a v popolni izpostavljenosti. Nato sledimo poseki, ki nas lagodno pripelje v steno nad grapo, ki je lepo vidna z Mavrinca ali melišča pod Kumljahom. Stena je kar strma, ruševje pa v veliko pomoč. Prečnica nas pripelje do jeklenice (pa je res tam
), po kateri se spustimo skozi zelo strm žlebič. Jeklenica spodaj sicer ni pritrjena, a je vseeno uporabna, če bi to hotel odplezati prosto, pa zagotovo seže nekje po III. Spustimo se še nekaj metrov in nadalje prečimo v levo do roba (možic). Tu je (na prvi vtis povsem nelogično) potrebno prečiti rob in se na drugi strani, po zagruščeni grapi spustiti do ogromne votline na levi. Tam se usmerimo po stečini desno nazaj na rob, se vzpnemo za nekaj metrov in na drugi strani poiščemo drugo jeklenico. Brez posebnosti se v prečenju spustimo do melišča pod škrbino.
približna smer spusta s Kumleha in obvoza stolpa
Stolp v škrbini obvozimo po južni strani, vzpon na Kumlehovo glavo pa ponovno zastavimo po severni. Po strmem ruševju sledijo "položne" trave, ki nas privedejo do grape. Po njej dosežemo prvega od 3 stolpov pod KG. Naslednji stolp prečimo, nekaj metrov pod vrhom na južni strani, tretji pa nam ni več v napoto. Pač pa je potrebno prečiti v grapo, ki v takšnem svetu kar samo od sebe kliče po sitnostih. In res je sledil eden težjih detaljev na celi turi, saj se mi je prečnica po strmih ploščah, kamor privede stečina, zdela preveč izpostavljena. Spustil sem se nekaj metrov po "navpičnem" ruševju in tam poiskal primernejši vstop v grapo, po kateri sem nadaljeval do grebena. Tam sem prestopil v njen levi krak, ki nas v krušljivi skali (I-II) vendarle privede do "travnikov" KG.
stolpi pod KG, zadaj VK
Med spustom sem skočil še na Mavrinc, kjer je odličen razgled na ves prehojen greben in se po lovski stezi pod Kumlehi spustil do izhodišča.
Turo lahko ocenim kot zahtevno brezpotje ali po domače – čisto šodrovsko klasiko. Do VK kakih posebnosti ni, naprej do KG pa hudo tehnično zahtevnih detajlov prav tako ne, je pa teren na težjih delih praviloma krušljiv in izpostavljen. Odžagane veje so tu zanesljiv smerokaz, je pa treba smeri pozorno slediti, saj je kako "lutanje po svoje" v takšnem terenu praktično nemogoče. Kdor je popolnoma suveren v plezanju II. stopnje (navzdol), vrvi ne bo potreboval. Ruševje nam je na tej turi dejansko bolj v pomoč, kot v napoto, so pa hlače na koncu vseeno podlegle njegovim "čarom". Vse lepe reči pač nekaj stanejo, je pa to vseeno ena izmed tistih tur, ki kar same od sebe kličejo po ponovitvi…
P.S.
Utrinki so tokrat "mobilni", družinski fotoaparat se je potreboval za važnejše zadeve!
Domen 