“Zeleni pekel” nad Pišnico (PP4)

Četrta etapa vezne poti Planica – Pokljuka, ki se s Koče v Krnici vzpne po markirani poti proti Špiku, nato pa od Lipnih prodov do lovske steze pod Kurjim vrhom, na višini med 1500 in 1600m, preči neskončno število grap, žlebov in rušnatih pomolov, se ponaša z mnogimi, v glavnem zloveščimi pridevniki. Pustolovska, mazohistična, zeleni pekel, so le eni izmed njih. Opisi, ki po eni strani odbijajo, po drugi pa neustavljivo vabijo…

deževen popoldanski pogled na prvi del PP4

V mojem procesu spoznavanja in odkrivanja PP sem pred tem odsekom vedno gojil določeno strahospoštovanje, na koncu pa sva se je z Jušem lotila že skorajda “pišmevuhovsko”, sploh njenega osrednjega dela. Mladostniška zagnanost in starostna norost sta se na koncu izkazali za dobitno kombinacijo… 🙂

Lipni prodi - v izohipsi začetek PP4

Zaradi pomanjkanja časa oz. ker se nikakor nisva mogla uskladiti za 1 cel ubogi dan, sva etapo razdelila na 2 dela. Na prvi del, od Koče v Krnici do Kačjega grabna, sva se odpravila nekega nevihtnega popoldneva. Dež, ki naju je spremljal že v avtu, pa potem še praktično celo pot do koče in do odcepa PP na Lipnih prodih, naju ni pretirano motil. Zanimivo, da sem takrat sam pri sebi pomislil, da imam za tovrstno pot rajši takšen dež, kot peklensko vročino… Na Lipnih prodih pa je dež naenkrat ponehal. Resnici na ljubo to sicer ni pomenilo kakega konkretnega izboljšanja situacije, saj sva bila že po prvem ruševju na PP precej bolj mokra od spodaj, kot prej od zgoraj. Za vzdušje se je pa prileglo…

Tarmanova žlefa

Od Lipnih prodov do Kačjega grabna naj bi naju čakal bolj ali manj sprehod, tako da ta dan kakih posebnih zagat nisva pričakovala. A me je že takoj na začetku nekoliko presenetilo, ko ni bilo nobene stečine, ki naju bi vodila čez pobočje, če se je že kaka kje pojavila, je hitro tudi poniknila, hodila sva “kar tako” po izohipsi in se umikala pečinam nad nama. Termanovo žlefo sva dobro vdela, ko pa bi morala po izohipsi prečiti še Lipni graben, se nama je malce zataknilo. Na izohipsi namreč kolikor toliko normalnega spusta v graben nisva našla in ker je bil teren nad nama videti še težavnejši, sva se v iskanju usmerila navzdol. In res sva nižje našla lep in lagoden gamsji prehod, motilo je edino to, da je bilo to kar 150 višinskih metrov nižje. Lipni graben se mi je zdel blazno civliziran, kot da bi imeli lovci tam vsak vikend smenj. Polno nekih rdečih znakcev, trikotnikov, rogov, na drugi strani pa je ven vodila prava lovska avtocesta. Čeprav nama je bilo jasno, da sva prenizko, sva vendarle pustila tej avtocesti, da naju na drugi strani popelje ven, na kar se je navzgor odcepila ena nekoliko slabša, a lahko sledjiva “lokalka”, ki naju je popeljala nazaj na pravo višino in mimo še enega odcepa (v graben) ter klopce vendarle tudi do pravega prehoda PP. Tega sva torej kar pošteno zaštrikala, na izohipsi ga sicer dejansko ni bilo, a namesto da bi ga iskala nekoliko višje, sva ga “našla” mnogo prenizko. Če vemo, da se je potrebno po tem prehodu usmeriti ostro desno, v lažje poplezavanje po skalah, ki nas privede do lepe lovske prečnice v levo, do Kačjega grabna potem ni več težav. Ne vem, če naju ni ravno na ponovnem stiku s prvo markacijo ponovno začelo prati, kar pa naju že dolgo ni več motilo. Do “Kekčeve domačije” v Krnici se je že uneslo, tako da je prva malica na turi prav teknila. Pravzaprav edina malica na celotni PP4…

klopca nad Lipnim grabnom

Na drugi del etape, ki se ponaša z vsemi že omenjenimi zvenečimi pridevniki, sva se podala menda najbolj vročega dne letošnjega poletja… ob 12h od avta. Že do odcepa PP v Kačjem grabnu me je vročina povsem zdelala, vmes sva mimogrede še ugotovila, da sva oba brez vsakršne hrane v nahrbnikih. Na srečo sva imela tekočine dovolj, nekaj tudi z dodatkom B vitamina, 🙂 za kake pojedine pa v tisti vročini itak nikomur ni bilo. Vročina ni pojenjala niti potem, ko sva se spustila v Kačji graben in ne spomnim se več, kdaj se je pravzaprav sploh unesla – verjetno ob prvem mraku.

prvi del od Kačjega grabna do 2. vpisne knjige orientacijsko ni pretirano zahteven

S samo orientacijo nisva imela omembe vrednih težav, čeprav je tam vse polno stečin, od katerih se hitro najde kaka nagajiva, ki te lahko pošteno zavede. Tako sva v prvo grapo po Kačjaku zastavila za eno gamsico previsoko, na kar je sledil nekoliko neroden, nekajmetrski sestop po grapi, pred 2. vpisno knjigo pa se predvsem meni ni ljubilo grizt kolen vse do pod stene Stržiča, ampak sva po eni dokaj dobri stečini prečila v grapo kakih 50 višinskih metrov pod knjigo. Bila naj bi na štartu orientacijsko najtežjega odseka, a do Ruševca sva nato le vstop v Rušev graben uspela zastavit za eno nadstropje previsoko (rešila sva se z zelo strmim spustom med ruševjem in na koncu kaka 2 metra tudi po skali na pravo stečino). Izstop iz Ruševega grabna pri možicu se mi je zdel najnevarnejši in najzahtevnejši del ture (zbit labilen pesek), verjetno obstaja tudi kak varnejši prehod, a nama se ga enostavno ni ljubilo iskati. Na Ruševcu, od koder naj bi bil možen tudi zasilni izhod v dolino, sva ugotovila, da imava časa še ravno dovolj, da etapo dostojno zaključiva. Do 3. vpisne knjige naj bi naju čakal najbolj kosmat del etape, a sva sledila resnično udobni poseki, že skorajda razdejanju. Povsem pošteno povedano, sem bil vesel, da se mi ni bilo potrebno pretepat z ruševjem, pa še na času sva nekaj pridobila, a tisti, ki se je tam šel gozdarja, je vendarle “nekoliko” pretiraval.

civilizacija je blizu, a hkrati daleč

Od knjige dalje naj bi sledila le še jagoda na smetani, orientacijsko nezahtevno prečenje Rigeljnov in skorajda sva se že videla na lovski stezi pod Kurjim vrhom, ko sva se prezgodaj začela spuščat in sva pri tem vztrajala več kot 50 višinskih metrov. Vendarle se nama je vse skupaj zazdelo preveč sumljivo in sva odsopihala po eni lahki, a povsem podrti grapi nazaj na stečino, kjer naju je za prvim robom pričakala celo markacija, katere so na tej etapi dejansko zelo na skopo odmerjene (“prekomerno” markiran je le del pod Rigeljni). Za naslednjo podrto grapo sva našla pravi rušnati tobogan, kateri naju je dostavil na prečnico do lovske poti pod Kurjim vrhom, kamor sva prišla ravno pred prvim mrakom in kjer sva zaužila zadnje požirke 9-litrske zaloge, ki sva jo tovorila s seboj. Imela sva manj kot uro prednosti pred temo, z drugimi besedami, če bi bila slabo uro kasnejša, bi naju čakal bivak, na katerega sva bila sicer zasilno tudi pripravljena. Temu se reče dober timing, ali pa debel krompir… 🙂 Že v trdi temi sva se privlekla pred jezero v Jasni in nato še 15 min štela tiste 3 ovinke do avta… V avtu je bilo hrane dovolj, a se je nihče od naju ni niti dotaknil, razmišljala sva le o tem, kje bova ob tako pozni uri še dobila kaj B vitamina…:)

pika, ob kateri vzradosti srce

Tura, ki te zagotovo ne pusti ravnodušnega. Tehnično ni pretirano zahtevna, prav tako ni ne vem kako nevarna, pod edinim pogojem seveda, da uspešno rešiš vse orientacijske zanke. Prav orientacija je tu glavni problem, saj ni “edine logične smeri”, kot je to morda kje drugje, pač pa je teh “edinih logičnih” na pretek. In če se do Kačjega grabna da kak orientacijski spodrsljaj še elegantno sanirati, od tam dalje to niti slučajno ne velja več. Če enkrat pošteno zgubite nit, jo je praktično nemogoče ponovno vdeti, kar so na svoji koži izkusili tam že mnogi gorniki. In to ne češki turisti, pač pa mojstri hoje po brezpotju…

GPS sled PP4 od Kačjega grabna do Jasne