Iz Gozd Martuljka čez “zeleni pekel” v Vrata (PP6)

Moja letošnja kopna sezona je več kot očitno posvečena poti PP. Začelo se je povsem spontano in se nadaljevalo do neke faze, ko sem si lahko rekel le še: “Kamor je šel bk, nej gre pa še štrk.” 🙂 Do letošnjega leta sem imel sicer PP zastavljeno kot večletni projekt, ki nikoli ni bil na prioritetni listi. Ko sem precej let nazaj prvič slišal zanjo oz. se zelo okvirno seznanil, za kakšno pot gre, me niti ni preveč zanimala. Njeno glavno pomankljivost sem videl v tem, da se, z eno izjemo, striktno ogne vrhovom. Danes se (tudi) meni zdi takšno razmišljanje skrajno butasto, a to so bili dejansko časi, ko mi je v hribih nekaj pomenil le vrh gore, po možnosti seveda čimvišji. Ko sem se sčasoma poslovil od markacij, se mi je vse večkrat na poti pridružila rdeča pika in počasi se je začelo večati tudi moje zanimanje zanjo. In v nekem trenutku je to zanimanje preraslo v odločitev, da bom to pot sistematično prehodil od začetka do konca, torej od pike do pike, vedno le v pravi smeri in brez preskakovanja etap. Določene odseke sem seveda že imel prehojene v sklopu drugih tur, a resnici na ljubo, so bili to pretežno lažji deli te poti. Imel sem celo idejo, da bi pot na prvo žogo prehodil neprekinjeno, od začetka do konca, a to idejo še pravočasno opustil, preden bi se pred vsemi osmešil. Če sem povsem točen, je niti nisem povsem opustil, le nekoliko sem jo modificiral, a o tem kdaj drugič… 😉

"pot" na Vrtaško Sleme iz Skočnikov je precej razgibana

Ko sem se podajal na PP6, se mi je zdelo, da grem sicer na naporno, a precej rutinsko etapo. Od Juša, ki je pot prehodil v začetku letošnjega poletja, sem imel informacije, da je zeleni pekel skoraj v celoti izsekan in tako pravi sprehod. Večino preostalega dela te etape pa sem v preteklosti tako ali drugače že prehodil.

Vabilo na PP6 v krnici Za Akom

Do Rutarskega Vršiča mi je bila zadeva poznana, pa sem kljub temu uspel zgrešiti začetek lovske poti za balvanom v krnici Za Akom in jo ujel šele nekoliko višje v pobočju. S sedla Gumno sem se spustil v meni nov svet. Točno na mestu, kjer stečina (kao) zavije desno k vpisni knjigi, sem po ne vem kakšni intuiciji (moji tisti dan že ne) potegnil z nahrbtnika GPS, da preverim višino. Ugotovil sem, da je povsem prava za “odcep”, a odcepa v desno kljub vsej pozornosti nisem zasledil. Po moji železni srajci, ki bi bila morda počasi že zrela za v odpis, s seboj nisem nosil nobenega opisa, tako da razen približne višine odcepa o njem pravzapav nisem vedel ničesar. V iskanju sem se spustil vertikalno še kakih 150 višinskih metrov nižje v gozd in brez ideje na slepo zavil v desno, brez kakršnekoli stečine. Po petih minutah se mi tavanje na slepo po gozdu ni zdelo več smiselno, v roke sem vzel GSM in poklical Juša. Moja edina večja in verjetno odločilna napaka tisti dan, pa čeprav tega nekateri ne slišijo radi. 😉 Če bi namreč nadaljeval po gozdu do grušča, bi se tam glede na to, da sem vedel, da sem prenizko, zagotovo obrnil navzgor in skorajda ne bi bilo druge možnosti, kot da trčim v pečine s vpisno knjigo. Tako pa sem se vrnil nazaj po poti spusta, še dvakrat poskušal s prečenjem v levo (navzgor), a brezuspešno. Prvič sem poskušal natanko po odcepu PP, a ko se je teren obrnil strmo navzdol, me v tisti situaciji dol ni vleklo. Po še enem klepetu sem se že precej brezvoljen ponovno spustil nazaj v gozd, prečil desno in se vzpel do pečin, ki so bile na veliko pomalane z znaki PP. Za taxi, ki sem ga imel naročenega v Vratih, sem bil že zdavnaj prepozen, tako da sem naprej povohljal le še do drugega grušča, nazaj grede dokončno razvozlal vse skrivnosti odcepa in se mimo Skočnikov vrnil v dolino. Prva prava zavrnitev na PP doslej, v glavi pa mi je med sestopom vseskozi odmevala tista Mlakarjeva: “Če boriš se s trdo glavo, vse življenje boš plačavov…” 🙂 Ko sem v miru prespal vse skupaj, sem zaključil, da kakih velikih neumnosti niti nisem počel, odcep je dejansko praktično neviden, saj stečine tam ni oz. je celo zelo zavajujoča in tudi pričevanja drugih ter sledovi v gozdu so mi potrdili, da nisem bil ravno prvi, ki sem do knjige dostopal prenizko. Je pa tudi res, da Tine Mihelič v Severnih pristopih zgolj z eno besedo opiše, kje se je potrebno odcepiti in če bi jih imel s seboj, mi vsaj približno prave smeri verjetno ne bi bilo pretežko najti…

vpisna knjiga

Zavrnitev je seveda pomenila zgolj eno in sicer da se bom ekspresno hitro vrnil na kraj poraza. Juš ni dopustil nobene dileme o tem, da se mi pridruži. Mene je pri vsem tem nekoliko motilo le to, da doslej še nisem naredil koraka po PP z nekom, ki je tam že hodil, torej je zadevo že poznal. Bistvo PP-ja je zame namreč ravno odkrivanje prehodov, sprehajanje iz roba za rob in iskanje potrditve, da sem na pravi stečini. V tem tiči konec koncev tudi ves čar, vsa zahtevnost PP, težavnost namreč nikjer ne pogleda čez slabo II. stopnjo.

"zeleni pekel", foto: Juš Avguštin

A moje dvodnevno negodovanje, da grem tokrat na vodeno turo, je obrodilo željene sadove in Juš je pokazal ogromno mero potrpežljivosti in se na “kritičnem odseku”, to je od vpisne knjige do grebena, držal precej daleč za mano. Izneveril se je pravzaprav le v zadnjem pasu ruševja pred grapo pod Kukovo špico in to je bil tudi edini del poti, kjer sva zelo verjetno šla nekoliko prenizko… 🙂 Vse ostalo pa je bilo itak bolj ali manj samoumevno, saj je bilo izsekano, čeprav nedeljskemu sprehajalcu te “poti” vseeno ne bi priporočil. Nekaj smisla za orientacijo v brezpotju je namreč vendarle potrebnega. Izpod Kukove špice je prečenje do sedla “samoumevno”. Ko sva za seboj pustila še zadnjo grapo in bila že precej blizu grebena, bi se morala le še spustiti po grušču do travnatega jezika in po njem na greben. A meni tisti grušč in spust ni prav nič dišal in predlagal sem, da greva kar na greben. Malo se mi je že zdelo čudno, da sem moral Juša nekoliko prepričevati v to mojo idejo, ki je bila skregana z vsemi opisi, saj je običajno ravno nasprotno, a takrat sem videl le super bližnjico in preskok “nepotrebnega” spusta. Na grebenu sva nato padla v takšno podrtijo, da se je meni vse skupaj zdelo že precej na meji kontrole. Juš, za katerega jaz itak trdim, da orientacije na potrebuje, ker pride pač kjer je :), se je izvlekel z 20-metrskim spustom oz. obvozom, jaz pa sem se v zavetju ruševja pridno spustil še nadaljnih 30m, točno na tiste trave, na katere se mi dobre pol ure nazaj nikakor ni ljubilo, čeprav sem imel takrat do njih morda le slabih 5 min. In spet se mi je od nekod pridružil Mlakar… ;). Preostanek grebena, ki je neobhoden in na katerega vsi opozarjajo zaradi njegove krušljivosti, se mi je potem zdel že prav “pakleniški”, napram tistemu, kar sva lezla prej.

na grebenu, foto: Juš Avguštin

Po kratkem dremežu na Vrtaškem Slemenu sva se spustila na Njivice, tam malo pobrskala za lovsko stezo, ki sva jo kar dobro vdela. Kot se za tovrstne lovske steze spodobi, z markacij skorajda ni zaznavna. Na tej stezi vsekakor velja omeniti vpisno knjigo, ki sva jo našla po zaslugi dobrohotnega namiga pred turo in je tam (ponovno) od lani in v katero sva zabeležila drugi vpis. Točna lokacija naj še ne postane stvar javnih blogov, tistim, ki je filozofija postavljanja teh knjig poznana, je ne bo preveč težko najti, čeprav je ta skrita precej “zvito”. 😉 Sicer je ta lovska steza brez pardona ena najlepših prečnih lovskih stez pri nas, skorajda nad celotno dolino Vrat, z neprekinjenim pogledom na našega očaka in Steno, a nakopičene ure v “tropskem” dnevu so naredile svoje in na koncu se je obema že pošteno vlekla. Kljub temu sva pri Rdečem potoku zbrala toliko volje in trme, da sva ga prečila in na drugi strani verodostojno, mimo kar precejšnjega števila rdečih pikic sestopila na (oz. pred) Turkov rovt.

lovska, foto: Juš Avguštin

“Zeleni pekel” je bil tokrat pekel le po temperaturah, medtem ko je zelenje po gozdarjenju več kot udobno prehodno. Le en pas sva premagala brez pomoči gozdarjev, pa še tisto sva verjetno nekoliko falila. Orientacijska zanka je za mene osebno definitivno zgolj odcep k vpisni knjigi pod sedlom Gumno, pa za lovsko stezico pod Njivicami je potrebno malce pobrskati, vse ostalo je dokaj(!) “samoumevno”. Če odmislimo sprehod po PP1, gre za tehnično najlažjo etapo PP, ki pa se precej vleče in je med kondicijsko zahtevnejšimi.

Gumno - Turkov rovt, lepa in dolga

(Za večje fotografije klikni na sliko.)