Za uverturo v letošnjo sezono smo se zapeljali na Pristavo, kamor smo odšli predvsem z namenom občudovanja ključavnic, ki so bolje poznane pod imenom narcise. To spomladansko cvetje sicer povezujemo predvsem s Planino pod Golico, predvsem po zaslugi vsakoletne prireditve – Praznikom narcis – ki se tam odvija vsakega maja, a žalostno dejstvo je, da tam narcise počasi "izumirajo". Sicer se jih še vedno najde precej v zakotnih predelih, a ob samem naselju jih je iz leta v leto manj, saj uspevajo le na terenih, kjer ni nikakršnega umetnega pognojevanja.
Narcissus poeticus
Za našega najmlajšega člana, ki mu še nekaj mesecev manjka, da bo dopolnil prvo leto, je bil to tudi prvi planinski izlet. Čez zimo smo se ga pač malo usmilili. No, a on ima itak še poseben status oz. privilegije, tako da mu je bilo povsem vseeno, kam gremo in koliko časa bomo hodili. Tako je bilo potrebno gledati predvsem na 3-letnega člana, ki sicer ima za sabo že nekaj sprehajalnih hribovksih izkušenj tudi na lastnih nogah, da mu že v prvi fazi ne priskutimo vsega skupaj.
Bolj zato, da imamo pri avtu en cilj, kot da bi imeli povsem resen namen ta cilj tudi doseči, smo se odločili, da gremo po markirani poti proti smučarskemu domu na Črnem vrhu. Ker sta se oba otroka odlično držala, sem med potjo hitro ugotovil, da je približno ista višinska razlika, če se vzpenmu kar na Španov vrh, tako dejansko osvojimo en vrh, pa še pri povratku bomo imeli pot samo navzdol. Po zemljevidu je Španov vrh izgledal tudi precej bližje od koče, čeprav v naravi potem ni bilo ravno takega občutka. Na cilju smo bili v eni uri in pol, za zaključek pa nas je čakalo 100 višinskih metrov res strmega brega, kjer je bilo edino potrebno najmlajšemu hodcu podati tudi roko. Vse ostalo je prehodil sam, za njegovo starost vsekakor v zelo doglednem času. Prava motivacija dela čudeže!
Na vrhu so sledile zaslužene nagrade, z sedenjem v sedežnici na prvem mestu. Edini logični povratek bi bil seveda po poti vzpona, a s seboj smo imeli tudi GPS, bolj za hec in kratki čas največjega člana, kot da bi ga imeli namen resno uporabljati. Tako sem hitro našel alternativo spusta, po kateri bi zgornji del poti lahko opravili krožno. Na zemljevidu so bili vrisani neki kolovozi, ki bi nas na koncu morali pripeljati do markacij. Kljub temu, da je ideja naletela na odkrito neodobravanje predvsem pri enem članu, mi jo je na koncu vendarle, skozi šivankino uho, uspelo uveljaviti.
Začeli smo zelo vzpodbudno, po širokem kolovozu, ki je pozimi smučišče. Nato smo zgolj po GPS-u določili odcep, ki ga v naravi ni bilo. Nekoliko nižje smo dejansko naleteli na očitno pot, ki pa se je po nekaj 10m na manjši jasi tudi končala. Po GPS-u smo bili kakih 30m desno od kolovoza, vrisanega na karti, a na pogled teren tam ni deloval prav nič vabljivo. Zato smo se kar po zmerno strmem, a lepo prehodnem gozdu spustili nižje, kjer je bil na zemljevidu vrisan še en prečni kolovoz, ki smo ga ujeli povsem na njegovem repu (kar spet ni bilo v skladu z zemljevidom). A na srečo je nas pot vodila proti glavi in po sistemu večih dokaj lepih kolovozov smo prikrmarili na markacije. Brez GPS-a bi bila ta smer povratka za naš profil udeležencev povsem neizvedljiva, pa še z zanesljivo navigacijo jo družinam ravno ne pripročam!
Vrisan kolovoz na zemljevidu namreč ne pomeni tudi lahko prehodne poti, sploh po letošnji zimi ne, ko po gozdovih leži polno podrtih dreves.
Povsem na koncu je morala že nekoliko popuščala in po koncu jo je držal le še obljubljen in tudi več kot zaslužen sladoled v dolini.
Res super uvodna družinska turca, z lepimi razgledi in v popolni samoti.
Opis ture:
S Pristave po markacijah proti Črnemu vrhu, dokler se pot ne prevesi povsem nad Planino pod Golico, kjer na prvem travniku zavijemo desno navzgor po strmem travniku, ki nas privede na smučišče, kakih 100m pod zgornjo postajo sedežnice. Edini priporočliv povratek je po smeri vzpona. Za tiste, ki nimajo problemov z gibanjem oz. orientacijo v nemarkiranem svetu pa še opis našega povrtaka. Z vrha se napotimo po položni varianti smučišča do mesta, ko se le ta obrne za 90° proti severu (levo). Tam se mi obrnemo v nasprotno smer in poiščemo v gozdu sicer lepo potko, kjer hojo otežujejo podrta drevesa (odcepa ni, pot se oblikuje šele v gozdu). Mi smo to pot po kakih 100m izgubili, morda zaradi podrtih dreves, ali pa se je tam pač res končala. Ob grabnu z vodo na levi smo se po lahko prehodnem gozdu spustili cca 200m do prečnega kolovoza. Tam se obrnemo levo, prečkamo graben in nadaljujemo (v 2 križiščih izberemo edino logično smer navzdol) do markacij, na katere naletimo na mestu, kjer pot prečka gozdno cesto. Teren ni zahteven, tu pa tam hojo ovira le podrto drevje.
Približni časi (tempirani na otroka, ki bo letos dopolnil 4 leta, v povprečju pa je verjetno potrebno dodati vsaj kako leto):
– Pristava – Španov vrh (1.30)
– Povratek po smeri vzpona (1h)
Skupaj: 3-4h
Domen 