Še en lep, neprenaporen družinski potep, kot naročen za vreme, ki smo mu v teh dneh priča. Pred odhodom od doma je naš 4-letni sine pokazal, da je pravi tip slovenskega množičnega planinca, kakršnega si naša ljuba PZS lahko samo želi, saj je kar kipel od navdušenja, ker bo cilj tokratnega izleta…..gostilna!
Z vojašnice v Poljčah na Svetega Petra in naprej do Sankaške koče. Po počitku povratek do cerkvice in spust do otroškega igrišča v Krpinu, kjer je sledil drugi obvezni postanek. Povratek do izhodišča nad bolnišnico v Begunjah je za epilog postregel z plezanjem čez električnega pastirja pod napetostjo in prebijanjem čez visoko travo, ki je bila višja tudi od polovice pohodnikov, vse skupaj pa je začinila še kratka ploha.
Z vojašnice v Poljčah na Svetega Petra in naprej do Sankaške koče. Po počitku povratek do cerkvice in spust do otroškega igrišča v Krpinu, kjer je sledil drugi obvezni postanek. Povratek do izhodišča nad bolnišnico v Begunjah je za epilog postregel z plezanjem čez električnega pastirja pod napetostjo in prebijanjem čez visoko travo, ki je bila višja tudi od polovice pohodnikov, vse skupaj pa je začinila še kratka ploha.
Efektivne umirjene hoje je za dobri 2h, postanke pa je na tej turi težko spravit v en standardiziran časovni okvir. Vzpon do Sv. Petra je nekoliko bolj strm, a je pot zelo lepo speljana. Na izletu smo bili vsi "polno zaposleni", sam z preizkušanjem nekaterih manj pogosto uporabljanih funkcij GPS-a, ki mi jih je nekoliko osvetlil nedavni seminar, ki sem se ga udeležil, kar je marsikateri mimoidoči opazoval nekoliko začudeno, saj sem na trenutke deloval popolnoma zgubljen…
Na takšnih izletih je časa za tovrstno igranje dovolj, za razliko od tistih z višjimi cilji, kjer se v bistvu vseskozi po malem nekam mudi….!
takole zgleda naš potep na Google Earth
Domen 