Prvi dan sem bil po presenetljivo lahkotni in za rezijske razmere neobičajno senčni potki iz Ladine na sedlu Buja pri bivaku Crasso kot bi mignil. Spomini so mi uhajali predvsem na štorijo, ko sem lazil po drugem delu Ta Visoke Rezijanske, po grebenu Kanina in drugi dan povsem dehidriral. Pri bivaku Manzano sem bil od dehidracije resnično le še bolj na pol priseben in ko sem našel plastenko od Radenske, z belo tekočino, sem najprej previdno poskusil in ko sem ugotovil da je voda, se nisem nič kaj dosti spraševal, koliko časa je že tam, ampak sem jo z največjim užitkom spil. Nato sem segel po sosednji steklenički in brez preizkušanja krepko nagnil…. Kaj je bilo notri, še danes ne vem in niti ne želim vedeti, sumim pa na kak cet ali drugo čistilo, kakorkoli že, tisti blagodejni učinek popite vode je takoj izginil.
Nato sem se nekako prebil do potočka, kake pol ure pod bivakom in imel tam enourno seanso!
Pri vsem skupaj je zanimivo in hkrati zelo pomenljivo tudi to, da v dolini nisem imel prav nobenih želodčnih problemov.
Takrat me je hidracijsko izmozgal predvsem prvi dan, ko sem v popoldanski vročini lezel na bivak Marussich, v zgornjem delu brez kakršnekoli sence. Tokrat sem zato štartal nekoliko kasneje in počasneje, same tekočine pa niti nisem tovoril ne vem koliko več s seboj, kot običajno. A bojazen je bila povsem odveč, saj je senčna pot čez planino Lom, ki poteka v glavnem v zaščiti gozda, povsem nekaj drugega, kot tista čez planino Grubje. Za povrh pa je 15 min pod bivakom še očitno več kot zanesljiv izvir, ki je v teh koncih na takšni višini prava posebnost. Tako sem večino tekočine prenesel v naslednji dan, ko sem pa dejansko spil vse do zadnjega požirka in mi je ravno zadostovalo do pipe v Ladini. Dotočit namreč nisem imel kje. Voda je v teh koncih, sploh na napornejših turah, dejansko lahko velik problem.
Na sedlu me je pričakal bivak (v bistvu je to neoskrbovana koča) deluxe kategorije, kjer se mi je zdel smešen predvsem zunanji tuš. Spraševal sem se namreč, komu se bi dalo tovorit gor vodo še za tuširanje!
"bivak" Crasso
Že zvečer sem se sprehodil do začetka grebena, saj mi ni bilo povsem jasno, kako naj se ga naslednji dan lotim. Po stranskem grebenu ali po strmih travah, ki ga obidejo desno, na kar sem se odločil za slednjo varianto, ki se je izkazala tudi za pravilno. Resda lazenje po tistih travah ne nudi nobenih užitkov, je pa situacija povsem pod kontrolo. Sam greben nato ponuja fantastične razglede, tako na Nevejsko, kot na Rezijsko stran, sama hoja po njem pa me niti ni pretirano navdušila. Večinoma namreč poplezavamo po skalnatih travah, nekaj vmesnega med plezanjem in hojo pač, kjer je predvsem ogromno sklanjanja. Ko se je pred menoj prvič postavila skalna zapora, sem jo lahkotno obvozil po travah na južni strani. Naslednja prepreka je bil Prevčev stolp, kot ga je krstila Stritarjeva klapa. Po desni, kjer so se ga lotili oni, se mi je zdelo brez varovanja kar malo preveč tvegano, predvsem so se mi zdele nekatere skale malce sumljivo naložene. Po levi, severni strani, zgleda na prvi pogled precej krušljivo, a pogled vara. Nezgrešljiva gredinica nas brez problemov pripelje čisto pod vrh stolpa, kakih 10m preden se konča v slepi ulici, pa se navzgor odpre lepo preplezljiv teren, v precej kvalitetni skali (II). To je tudi edini resnično plezalski odsek poti, če pač odmislim, da sem čez eno škrbinico pod prvim vrhom (Pizzo di Mezzodi) lazil po kolenih in se spraševal, če je na tem grebenu sploh kaj normalnega (bilo je kmalu po tistih travah). Šele na vhu tega stolpa se nam odpre prva dokaj varna možnost umika z grebena v primeru kakih neprilik, na južno stran na markacije, a takrat smo le še kakih 20min pod vrhom, do koder nas loči lepo prehoden teren.
greben Ždrinice, v zaključku Žrd
Za vrha sem nadaljeval po markiranem grebenu proti bivaku Marussich in ravno na križišču s potjo, ki obide vrh, se je ulilo, kar se je kuhalo že cel dopoldan in me po malem nerviralo. Pralo me je do bivaka, kjer je dež ponehal in mi ga tako ni bilo potrebno niti odpirati. Sestop čez Grubje se je nato kar vlekel, pozoren pa je potrebno biti na zapuščeni planini, kjer trave in koprive segajo tudi več kot en meter visoko (ter opečejo tudi skozi oblačilo), da ne zaidemo na pot proti Koritom. Pol ure pred avtom se je ponovno vlilo, tako da sem se v avto zbasal precej premočen, vozil pa sem se nato že v sončku. Takšno je pač te dni vreme.
Na tej turi sem prvič resnično dobro stestiral, kako natančno lahko vnesemo v GPS koordinate, ki jih odčitamo s karte (vektorske za Italijo namreč nimam) in bil nad rezultatom več kot pozitivno presenečen. Pravzaprav ni nobene razlike napram takrat, ko imamo točke možnost samo poklikati na vektorski karti na računalniku. Še največ razlike je bilo pri koči Crasso (50m), pa še to le zato, ker na zemljevidu nisem vedel, kje točno naj določim točko koče. Križišča, ki so na zemljevidu lahko zelo natančno določljiva, so bila zadeta vsa v nulo!
Tako pa to zgleda na GE
Pa še nekaj utrinkov…
Domen 