Gamsove riže (3. 9. 2010)

Gamsove riže predstavljajo drugo etapo znamenite vezne poti PP. Od predlani sem imel zabeležen en neuspešen poizkus, ko sem na Lopi zaradi večih dejavnikov obrnil. Eden izmed dejavnikov je bil tudi ta, da se mi je nadaljevanje po zbitem grušču z Lope zdelo prenevarno oz. prezahtevno. Da drugi poizkus ne bi bil predolgočasen, sem se ga lotil ravno po turi, ko sem v dolino prvič letel po luftu in to dobesedno…Smeško z odprtimi usti Kako že pravijo naši nesojeni bratje – "Što ne jača,…"


že začetek je impozanten

Kar verjeti nisem mogel, da sem ponovno zgrešil pot PP v gozdu v Tamarju. Prvič sem namreč ujel eno gamsico, tik pod steno (ni prava, se pa vseeno lepo pride po njej), potem sem pozimi v nezgaženem s smučmi brez problemov našel pot PP, tokrat se mi je pa zdelo samoumevno, da zadevo poznam. A nekje pod Malim Slemenom, se mi vse skupaj ni zdelo več tako samoumevno, občutek sem imel, da sem ponovno preveč pod steno, skrenil desno in pristal na markacijah.Razočarani smeško Ker sem vedel, da se tudi po markacijah lepo pride do pod Kumljaha oz. je to verjetno celo najhitrejši ( a najmanj načelen) dostop, se mi ni zdelo vredno izgubljati časa in sem pot kar nadaljeval.


vstop na police na Kumljahu

Odsek od Kumljaha do Lope mi je bil že poznan. Grapa je bila še vedno predvsem podrta in ne toliko zahtevna, če se skoku v spodnjem delu umaknemo v levo, prvi sistem polic je nato lažji, kot deluje na kaki fotografiji, pri vzponu na Lopo pa sem malce zaštrikal in si preveč pod steno vse skupaj nekoliko popestril. Škatlica z vpisno knjigo na Lopi je bila polna vode, tako da sem jo samo izpraznil, knjige se pa raje nisem dotikal. Kakorkoli že, ta knjiga je sedaj tam bolj zgodovinske, kot uporabne vrednosti.


vpisna knjiga na Lopi

Na Lopi sem bil ponovno tik pred tem, da obrnem. Navlekla se je namreč zelo gosta megla (kako se je nazadnje končalo v megli, sem imel še zelo dobro v spominu), vremenoslovci so v popoldanskih urah obljubljali dež, nadaljevanje se mi je zdelo še vedno izredno izpostavljeno in nevarno, predvsem sem pa vedel, da bo morebiten povratek z vsakim nadaljnim korakom bolj zahteven. Kljub temu sem se nekako prepričal v nadaljevanje, si s cepinom izsekal nekaj stopov v zbit grušč in se počasi spustil v naslednjo grapo. In tako dalje v naslednjo in naslednjo in naslednjo… Megla se ni hotela umaknit, jaz pa tudi ne. Počasi sem spoznal zakonitost teh grap, ki neverjetno enako velja prav za vse. Spust v grapo je vedno totalno podrt in izpostavljen, pri vzponu na naslednji grebenček je vedno potrebno najprej prečiti zagruščen žleb, vzpon pa poteka po lagodnih travah. In tako brez popuščanja vse do Malega Slemena. Na M. Slemenu tiči edina orientacijska zanka teh polic, zaradi katere so nekateri tudi že obračali. V nadaljevanje namreč vodita dve polički. Lažje dostopna je spodnja, ki pa se kmalu zelo zakomplicira, prava pa je zgornja, do katere je treba malce poplezati, čaka pa nas desno od značilnega roglja z malim macesnom in je označena z znakom PP. Zelo lepo jo je dokumentirala patricija.


od Lope dalje prave vidljivost ni bilo več

Glede na to, da tako Mihelič v vodniku, kot praktično vsi obiskovalci teh polic odseka do M. Slemena skorajda ne omenjajo, oz. je za njih to pač sprehajanje po poličkah (zame je bilo na večih mestih tudi plazenje ki mežika), sem kar malo s strahom pričakoval, kaj me čaka za Malim Slemenom, ko naj bi zadeva postala zahtevnejša. A me je najprej navdušil prvi "normalen" sestop v grapo po res lepi travnati polički in tudi nadaljevanje do najvišjega slemena je bilo povsem enostavno. Za tem sem še vedno v gosti megli z vznemirjenjem čakal na znamenito laštico, ki pa je kar ni in ni hotelo biti. In tako sem se znašel v zagruščenem sestopu na melišče. Prav nič mi ni bilo jasno. Po opisih sodeč bi moral pravkar premagati najzahtevnejši del, meni pa se je zdel sproščujoči sprehod napram prej. Res je sicer, da me je megla prikrajšala za občutke izpostavljenosti, a vseeno je bila (dobesedno) hoja tehnično povsem nezahtevna, predvsem pa je bil to eden redkih odsekov, kjer je bil korak res zanesljiv. Veliko zahtevnejši je bil denimo potem spust na melišče. Na melišču se je megla počasi začela dvigat, tako da sem lahko lociral balvan z macesni na drugi strani ( v bistvu sta 2, pravi je spodnji), za katerim nas stečina privede v sestopno rampo. Ta me je pa povsem navdušila. Le kje se je našla?Smeško z odprtimi usti Neverjetno lagoden sestop s stene na varna melišča in tudi skok, kjer je treba v popolni izpostavljenosti navzdol splezat II, je bil v prvi čvrsti skali na turi čisti užitek.


na sestopni rampi

Seveda sem se šel še na Sleme "odpočit od vsega hudega" po Miheliču in si v že povsem sončnem vremenu (pustimo vremenoslovce ob strani) ogledat, kje sem bil.Smeško z odprtimi usti


znamenita laštica je v bistvu prava avtocesta

Občutki po turi so malce mešani. Zaradi goste megle skorajda preko celotnih polic, tistega pravega občutka, kje pravzaprav sploh hodim, ni bilo. Predvsem se čutim prikrajšanega za občutke na znameniti laštici, ki je nisem niti zaznal. Prav tako ne delim občutkov praktično z vsemi mojimi predhodniki, ki vstopno grapo in izstopni skok omenjajo kot najtežja odseka na poti. Osebno se mi je zdel najbolj zahteven odsek od Lope do M. Slemena, tam sem večkrat imel občutek, da imam manj kontrole, kot v vstopni grapi, po M. Slemenu pa se je za moje občutke pot povsem "normalizirala" (nekoliko siten je bil le še sestop na melišče) oz. od tam dalje kakršnihkoli zagat ni bilo več. Omeniti velja še to, da sem pot hodil v "original" smeri, torej v smeri Planica – Pokljuka, je pa mnogo enostavnejša v obratni smeri, saj bi tako prav vse težje detalje hodil navzgor. Ob priliki se bom zagotovo v nekoliko boljši vidljivosti v obratni smeri podal vsaj do M. Slemena, malo pofirbcat, kje sem sploh bil…Smeško


ko bi vsaj štartal kaki 2 uri kasnejePresenečeni smeško

This entry was posted in Gorništvo. Bookmark the permalink.

Komentiraj