SZ greben Begunjščice

SZ greben Begunjščice je precej poznana zimska klasika, ki ne velja za pretežavno. Ko pa sem se začel malo zanimati naokoli, kako to zgleda v kopnem, so vsi le zmajevali z glavo. Prav tako nisem našel niti enega zapisa kopnega pristopa. Na koncu je bil firbc premočan in je bilo treba it preverit, zakaj to vsi hodijo le pozimi.

 

Greben sem si dobro pogledal nekaj dni nazaj s Srednjega vrha. V spodnjem delu se cepi v 2 kraka in še največja neznanka mi je bila, kje začeti. Spodaj je namreč kar nekaj takšnih in drugačnih grapic in še več skrotja, vse skupaj pa preči markirana pot.  In ko sem se s te poti razgledoval navzgor, mi kar nič ni bilo dovolj všeč in tako sem pristal na Smokuškem plazu, kjer kaj dosti izbire ni bilo več. Prav prijeten vzpon po plazu seveda ni in primerjava z zimo, ko omogoča lagoden vzpon na smučeh, je bila le pobožen spomin. Kmalu nad potjo se nam na greben odpre grapa, ki obeta lagoden dostop nanj. Sam pri sebi sem jo že poimenoval "švercarska", a bolj načelnega pristopa pač nisem našel. V grapi sem hitro spoznal, da je bil obet precej zavajujoč, saj grušč brez trdne opore ni omogočal zanesljivega koraka, strmina pa je bila ravno pravšnja, da si zdrsa ni bilo dobro privoščiti. Na koncu se je izkazala kot najbolj zoprn del celotnega pristopa in odrešilnega ruševja pod grebenom sem se razveselil kot že dolgo ne.

 

 

le na videz krotek, sicer pa precej zoprn pristop na greben

Na vzhodni strani na greben na istem mestu pripelje podobna grapa, ki predstavlja verjetno optimalen zimski pristop z Zelenice (v kopnem se je ne bi polotil).

Sam greben v začetku še postreže z nekoliko podrtim prestopom, vse ostalo pa je potem čisti užitek. Že res, da je pazljivost zaradi krušljivosti potrebna vseskozi, a kjer je krušljivo, je lahko, kjer je treba kaj poplezati, pa je skala dovolj zdrava. Tu pa tam se je treba prebiti čez kak kratek pas ruševja, kar pa ne predstavlja zagat.
Teren je lepo razgiban, skoraj za vsakim kucljom nas čaka kaj novega, glede orientacije pa ni neke filozofije, vseskozi se pač držimo grebena.

 

na greben pristopimo kjer je največ ruševja, potem pa počasi obiramo rogelj za rogljom…

Proti koncu nas pričaka podrta škrbina s stolpom, ki ne obeta prehoda, a presenetljivo udoben obvoz nas čaka na desni. Do vrha nas nato čaka le še nekaj strme trave, do veternice pa pristopimo skoraj točno s severa, na veliko začudenje ostalih planincev.

 

stolp v škrbini obidemo desno (levo na sliki, ker je slikano navzdol), veliko lažje kot izgleda

Sestopit sem nameraval po Osrednji grapi, a sem to misel ob pogledu vanjo (ja, povsem drugače, kot pozimi) hitro opustil in se spustil raje po Šentancu, ki je tudi v kopnem kar dobro prebavljiv.

Odgovora, zakaj se ta greben praktično nikjer ne pojavlja v svoji kopni obleki, pa pravzaprav nisem našel. Sama po sebi se ponuja primerjava z zelo sorodnimi grebeni v neposredni bližini, kot so denimo SV greben Vrtače, Grad, Jelenčki – Stol, itd. in zatrdim lahko, da je manj krušljiv in lažji od vseh navedenih. Lepotno napako ima morda le v dostopu, ampak tudi ta se mu hitro oprosti.

 

greben z vrha