Bohinj naše družine v poletnih mesecih ne vidi. Gužva, turisti, relativno neprijazni turistični delavci, nezakonito pobiranje parkirnine in še kaj je tisto, zaradi česar se mu v tem času na daleč ognemo. Prav prijetno pa je tam konec maja, v začetku junija in tudi v jesenskih mesecih, sploh če so dnevi takšni, kot smo jim trenutno priča.
Lagodno smo se torej včeraj zapeljali v Bohinj, brez problema parkirali zastonj, si privoščili kavico na 3/4 prazni terasi ob jezeru, se sprehodili do plezališča Pod skalco, kjer nismo imeli sreče, da bi zalotili kakega mojstra na delu in se podali počasi k jezeru. Dan je bil lep, temperatura ravno pravšnja in ko sem v jezero namočil noge, se mi sploh ni zdelo mrzlo. Brisačo in kopalke sem imel s seboj bolj za vsak slučaj, kot da bi se imel kak resen namen okopati, a hitro sem bil preoblečen in kmalu za tem že veselo čofotal po jezeru. Edini med vsemi obiskovalci, a ko je to videlo moje 3-letno dete, ga seveda prav nič ni moglo zadržati več na obali in kmalu sva se oba veselo zabavala v vodi. In glej ga čudo, ko so to videli ostali obiskovalci, ni minilo 15 min, ko se nama je kar nekaj izmed njih pridružilo! Prej v vodi več kot 1 uro zagotovo ni bilo nikogar. Zanimiva verižna reakcija, v kateri je imel glavno vlogo verjetno naš sine… In kopanje v Bohinjskem j. sredi septembra je res prav fina zadeva – celo jezero imaš skoraj le zase!
Za drugega sina, ki je ravno dopolnil 20. dan, je bil to prvi malo daljši izlet in dosežen višinski rekord!
Ja, tako hribovci gledamo na odraščanje svojih otrok. Piko na I je pristavil še odojek v Srednji vasi. Lep jesenski dan….
Ja, tako hribovci gledamo na odraščanje svojih otrok. Piko na I je pristavil še odojek v Srednji vasi. Lep jesenski dan…. 
Domen 