znala biti tam zanimiva turna smuka, predvsem v bolj nevarnih razmerah,
saj so zgoraj pobočja precej položna, spodaj se pa smuča po gozdu. In
če ni šlo zadnjič s Kranjske Gore po severnih pobočjih, sem tokrat
poskusil po južnih.
Pravo znanost sem tokrat uganjal že do
samega izhodišča, saj je zapisov o tem turnem smuku malo, nikjer pa
nisem našel točno zabeleženo, s kod točno se štarta. A edina logična
varianta, ki se je ponujala, je bil Srednji vrh, da bi se dalo
parkirati pri kmetiji Jurež na koncu ceste, se mi ni zdelo verjetno. S
pomočjo karte in GPS navigacije sem si vnesel v napravo smer, po kateri
naj bi najlažje s Srednjega vrha prišel do Jureževega travnika, da bi
šel kar lepo po cesti, se mi je seveda zdelo vendarle nekoliko pod
mojim renomejom!
Začel
sem po zasneženi sledi na Trupejevo Poldne, a ko je bilo treba skreniti
z nje, zagazil v povsem nedotaknjeno belino, kar mi je že dalo vedeti,
da si nisem izbral ravno običajno pot na Vošco. Sledil sem enemu kolovozu, ki je v gozd zavil kakih 100 višinskih metrov pod trakom čistine, ki sem si ga za prečko izbral jaz doma. Pot po gozdu je bila prav prijetna, pogled na karto je povedal, da ne bo prav dolga in da me kmalu na drugi strani že čaka Jurežev travnik, tako da sem se brez večjih pomislekov zapodil po njej. In vse bi bilo tudi lepo in prav, če ne bi bilo pred travnikom kakih 200m povsem nemogoče zaraščenega terena z razno "goščavo", skozi katero je nekoč verjetno vodila ta pot, danes pa očitno že dolgo ni več v uporabi, sploh pa ne pozimi po sneženju, ko je bila ta goščava na debelo obložena s snegom, ki je seveda v vsakem trenutku našel pot za moj vrat!
Prebijal sem se vseskozi rahlo navzdol, ker navzgor enostavno ni šlo, na kar sem pod sabo enkrat zavohal čistino, se prebil nekako do nje in se znašel na cesti pri opuščeni zgradbi (karavli) z spluženim parkiriščem vsaj za 5 avtomobilov!
Cesta je bila seveda splužena in posuta, povsem normalno prevozna, moj avto pa kaki 2 min vožnje nazaj! Tudi če bi šel peš po cesti, do tega parkirišča ne bi potreboval več kot 15 min, po moji varianti pa sem hodil več kot 1h, pa še premočen sem bil do gat. Daleč najtežji del ture je bil na tem izhodišču za mano, naprej je bil le še "sprehod" po v kopnem mi že poznanem terenu.
Na vrhu Jureževega travnika sem ugotovil, da tudi če bi se držal doma začrtane poti, mi ne bi šlo vse po načrtih, čistina je sicer verjetno res že bila (vidna na karti in na Google Earthu), a precejšnje naklonine in so bili tam že sproženi manjši kložasti plazovi! Tega se doma za compom ni dalo predvideti.
Do vrha nato presenečenj ni bilo več, pod novozapadlim snegom se je videla stara gaz, tako da je bilo gaženje puhca prav uživaško, ambient pa pravljičen, saj je vseskozi naletaval sneg. Tudi megla na vršnem travniku ni preveč motila, prav tako ne mrzel veter.
Vrh
Spust sem zastavil po sledeh predhodnikov po strmem gozdu ob grabnu v vpadnici vrha in bil je prav uživaški. Plavanje v obilici prvovrstnega pršiča. Tudi smuka po gozdu nad Jurežom je bila zelo solidna, za adrenalin pa je skrbela žica, ki je napeta ravno nekje v višini vratu, skorajda nevidna in jo je večkrat treba prečkati. Edino varno je, da se jo enostavno vseskozi spremlja. Na Jureževem travniku je bil nato sneg že nekoliko težji, a še vedno povsem užiten, cesta do Srednjega vrha pa se je nazaj grede tudi brez problemov sporazumela z mojim renomejom….!
track (desno vzpon, levo spust)
Domen 